Page 172 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 172
vpogled v evropske razprave ob 500-letnici
spevek reformatorske tradicije predvsem v poudarjanju neprimerljive
Božje suverenosti, ki nas osvobaja moralnega presojanja zaslug in nas
vabi, da v dejanjih in odnosih odražamo »brezdanjo« zvestobo oblju-
bam Božje ljubezni.
20. Veliki teologi reformacije niso bili zeloti, ki bi hoteli odstraniti
zgodbe in simbole iz krščanske zavesti, niso bili individualisti, ki bi bili
zavezani avtonomiji svoje vesti, niti teokrati, ki bi hoteli vsej človeški
družbi vsiliti eno samo nespremenjeno verzijo Mojzesove postave; niti
racionalisti, ki bi bili obsedeni od besed, niti biblijski literalisti z meha-
ničnim modelom inspiracije. Gledano zgodovinsko, se je reformator-
sko krščanstvo v različnih kontekstih povezalo tudi z vsemi temi krogi.
Pri Luthru, Calvinu, Melanchthonu ali Zwingliju najdemo elemente, ki
lahko podpirajo take usmeritve. Predstava o protestantizmu na Zahodu
je še vedno polna takih klišejev. Toda da bi formulirali bistvene značil-
nosti in vrednote dediščine reformacije za sedanjost, jih moramo izpel
jati iz temeljnih spoznanj in vprašanj reformatorjev samih.
V svojem skromnem prispevku k temu sem poizkušal pokazati,
kje naj bodo po mojem prava težišča naših prizadevanj. V pomoč in
spodbudo mi je bil miselni tok v novejših delih o Calvinu, ki slednjega
obravnavajo kot humanističnega učenjaka, ki poizkuša pridobiti nova
spoznanja iz prvih stoletij krščanstva in ponuja novo žarišče pri pog-
ledu na evharistično preobrazbo vernikov ter občestva. Calvin pri tem
ni logik, ki bi hotel uveljaviti popolno Božjo svobodo na račun razuma
in človeškega dostojanstva. V sebi nosi »tragičen« element, ki je opa-
zen posebno v njegovem poudarjanju temeljne pokvarjenosti padlega
človeka in iz tega sledeče poljubnosti predestinacije. Calvin in v veliki
meri tudi kalvinistična tradicija sploh si s tem delata težave prav tako
kot Avguštin. Vsekakor pa je to le stranski tok njegovega mišljenja, ki
ga moramo zato relativizirati. Najpomembnejše je celovito raziskovan
je vodilnih motivov obnovljene teologije, ki daje tako človeški zrelosti
veliko – politično in psihološko – svobodo in hkrati ohranja človeške
zmožnosti v neolepšanem realističnem okviru. Najpomembnejše pri-
zadevanje reformacije 16. stoletja je krščansko verovanje, ki ne zahteva
nobenega skrbništva nad verniki; če hočemo, da krščanska vera prepri-
402
spevek reformatorske tradicije predvsem v poudarjanju neprimerljive
Božje suverenosti, ki nas osvobaja moralnega presojanja zaslug in nas
vabi, da v dejanjih in odnosih odražamo »brezdanjo« zvestobo oblju-
bam Božje ljubezni.
20. Veliki teologi reformacije niso bili zeloti, ki bi hoteli odstraniti
zgodbe in simbole iz krščanske zavesti, niso bili individualisti, ki bi bili
zavezani avtonomiji svoje vesti, niti teokrati, ki bi hoteli vsej človeški
družbi vsiliti eno samo nespremenjeno verzijo Mojzesove postave; niti
racionalisti, ki bi bili obsedeni od besed, niti biblijski literalisti z meha-
ničnim modelom inspiracije. Gledano zgodovinsko, se je reformator-
sko krščanstvo v različnih kontekstih povezalo tudi z vsemi temi krogi.
Pri Luthru, Calvinu, Melanchthonu ali Zwingliju najdemo elemente, ki
lahko podpirajo take usmeritve. Predstava o protestantizmu na Zahodu
je še vedno polna takih klišejev. Toda da bi formulirali bistvene značil-
nosti in vrednote dediščine reformacije za sedanjost, jih moramo izpel
jati iz temeljnih spoznanj in vprašanj reformatorjev samih.
V svojem skromnem prispevku k temu sem poizkušal pokazati,
kje naj bodo po mojem prava težišča naših prizadevanj. V pomoč in
spodbudo mi je bil miselni tok v novejših delih o Calvinu, ki slednjega
obravnavajo kot humanističnega učenjaka, ki poizkuša pridobiti nova
spoznanja iz prvih stoletij krščanstva in ponuja novo žarišče pri pog-
ledu na evharistično preobrazbo vernikov ter občestva. Calvin pri tem
ni logik, ki bi hotel uveljaviti popolno Božjo svobodo na račun razuma
in človeškega dostojanstva. V sebi nosi »tragičen« element, ki je opa-
zen posebno v njegovem poudarjanju temeljne pokvarjenosti padlega
človeka in iz tega sledeče poljubnosti predestinacije. Calvin in v veliki
meri tudi kalvinistična tradicija sploh si s tem delata težave prav tako
kot Avguštin. Vsekakor pa je to le stranski tok njegovega mišljenja, ki
ga moramo zato relativizirati. Najpomembnejše je celovito raziskovan
je vodilnih motivov obnovljene teologije, ki daje tako človeški zrelosti
veliko – politično in psihološko – svobodo in hkrati ohranja človeške
zmožnosti v neolepšanem realističnem okviru. Najpomembnejše pri-
zadevanje reformacije 16. stoletja je krščansko verovanje, ki ne zahteva
nobenega skrbništva nad verniki; če hočemo, da krščanska vera prepri-
402
