Page 170 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 170
vpogled v evropske razprave ob 500-letnici
kar je: umrljivo in ranljivo in vendar neizmerno polno slave, ker ga je
Bog izbral kot kraj svojega razodetja in delovanja. Našo zmožnost ra-
dikalnega samoizpraševanja kot posameznikov in kot družbe omogoča
temeljno prepričanje, da je Bog potrdil našo umrljivo in zmotljivo con-
ditio humana v njeni ranljivosti: Bog je človeškost odrešil in preobrazil,
ne pa odpravil. Z drugimi besedami: lahko postavimo pod vprašaj vse
na naši človeškosti, lahko s pesimizmom govorimo o padli človeški na-
ravi – ne moremo pa dvomiti o dostojanstvu, ki nam ga je Bog dal brez
vsakih pogojev, Bog, ki ni ljubosumen na našo človeškost, saj se Božje
življenje ne dogaja v istem prostoru kot naše.
16. Prav zmožnost, da formulira tako izjavo, daje reformatorski teo
logiji pomen tudi v današnjih kulturnih bojih. Oznanjati krščansko
upanje ne pomeni optimističnega slikanja človeka, njegovih zmožnos-
ti in značilnosti; teološka perspektiva nam dopušča, da se bojimo naj-
hujšega (prav tako kot to dopušča način mišljenja Avguština in Calvina
v popularni verziji), toda ne dovoli nam, da bi v naši človeškosti vide-
li manj kot njen stvarnik. Ko nam ponudi jezik in svet Pisma kot hišo
skupnega prebivanja, kot skupni dialekt, ki ga govorimo, nam sporo-
ča, da lahko najdemo svojo pravo smer ali celo preobrazbo, če posvoji-
mo zgodbo/zgodovino Božjega ravnanja z ljudstvom, s katerim je skle-
nil z(a)vezo. Kdor govori o krščanskem upanju, govori o Božji zvestobi:
naša družbena vizija temelji na veri v Boga, ki brez predpogojev ob-
ljublja, da bo Bog tistih, ki njegove ljubezni niso niti zaslužili niti jo
izsilili. Radikalna drugačnost Božje ljubezni in predanosti ter od tod
skrivnostni domet Božje izvolitve vsebujejo sistematično počastitev lju-
di, neodvisno od njihovega statusa, dosežkov ali etičnega ravnanja. Vsi
ljudje potencialno pripadamo zgodbi/zgodovini nepredvidljive Božje
zvestobe in zgodovini/zgodbi Pisma, ki nam le-to razkriva.
17. Ta dediščina izziva različne negativne sile. Poudarja namreč zre-
lost, ki se zmore soočiti s kritičnim samoizpraševanjem in tako posta-
vi pod vprašaj medijsko kulturo, ki ji gre predvsem za manipuliranje
osebnih podob. Zato je v osebnih in javnih soočanjih bistvena odprtost
in poštenost. Biti moramo pripravljeni utišati sanje, da smo nedotaklji-
vi v svojem prav. Namesto ohlapne duhovnosti, ki se hitro sprevrže v
400
kar je: umrljivo in ranljivo in vendar neizmerno polno slave, ker ga je
Bog izbral kot kraj svojega razodetja in delovanja. Našo zmožnost ra-
dikalnega samoizpraševanja kot posameznikov in kot družbe omogoča
temeljno prepričanje, da je Bog potrdil našo umrljivo in zmotljivo con-
ditio humana v njeni ranljivosti: Bog je človeškost odrešil in preobrazil,
ne pa odpravil. Z drugimi besedami: lahko postavimo pod vprašaj vse
na naši človeškosti, lahko s pesimizmom govorimo o padli človeški na-
ravi – ne moremo pa dvomiti o dostojanstvu, ki nam ga je Bog dal brez
vsakih pogojev, Bog, ki ni ljubosumen na našo človeškost, saj se Božje
življenje ne dogaja v istem prostoru kot naše.
16. Prav zmožnost, da formulira tako izjavo, daje reformatorski teo
logiji pomen tudi v današnjih kulturnih bojih. Oznanjati krščansko
upanje ne pomeni optimističnega slikanja človeka, njegovih zmožnos-
ti in značilnosti; teološka perspektiva nam dopušča, da se bojimo naj-
hujšega (prav tako kot to dopušča način mišljenja Avguština in Calvina
v popularni verziji), toda ne dovoli nam, da bi v naši človeškosti vide-
li manj kot njen stvarnik. Ko nam ponudi jezik in svet Pisma kot hišo
skupnega prebivanja, kot skupni dialekt, ki ga govorimo, nam sporo-
ča, da lahko najdemo svojo pravo smer ali celo preobrazbo, če posvoji-
mo zgodbo/zgodovino Božjega ravnanja z ljudstvom, s katerim je skle-
nil z(a)vezo. Kdor govori o krščanskem upanju, govori o Božji zvestobi:
naša družbena vizija temelji na veri v Boga, ki brez predpogojev ob-
ljublja, da bo Bog tistih, ki njegove ljubezni niso niti zaslužili niti jo
izsilili. Radikalna drugačnost Božje ljubezni in predanosti ter od tod
skrivnostni domet Božje izvolitve vsebujejo sistematično počastitev lju-
di, neodvisno od njihovega statusa, dosežkov ali etičnega ravnanja. Vsi
ljudje potencialno pripadamo zgodbi/zgodovini nepredvidljive Božje
zvestobe in zgodovini/zgodbi Pisma, ki nam le-to razkriva.
17. Ta dediščina izziva različne negativne sile. Poudarja namreč zre-
lost, ki se zmore soočiti s kritičnim samoizpraševanjem in tako posta-
vi pod vprašaj medijsko kulturo, ki ji gre predvsem za manipuliranje
osebnih podob. Zato je v osebnih in javnih soočanjih bistvena odprtost
in poštenost. Biti moramo pripravljeni utišati sanje, da smo nedotaklji-
vi v svojem prav. Namesto ohlapne duhovnosti, ki se hitro sprevrže v
400
