Page 171 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 171
rowan williams
sentimentalno »notranjost«, je nujna javna in osebna duhovna praksa,
ki je pripravljena pozorno in natančno poslušati ter tako slišati tudi tis-
to, kar lenemu jazu ni prijetno – staromodno rečeno, prisluhniti »Bož-
jemu glasu«. V nasprotju s splošnim razpoloženjem, ki ni pripravljeno
misliti kaj večjega od lokalnih ali komunalnih zgodb, gre tu za univer-
zalno pripoved o Božji milosti in izvolitvi, ki je bila na edinstven način
zapisana v Pismu in se osredotoča na dogodke, v katerih je bila s kri-
žanim in vstalim Kristusom znova vzpostavljena prava podoba človeš-
kosti. Sam Calvin zavrača misel, da bi bilo naše odrešenje že v formal-
nem, zunanjem in mehaničnem odnosu do Kristusa, ki nas je razglasil
za opravičene, a ni v nas povzročil nobene prave preobrazbe: »Z nami
deli svoje življenje in vse blagoslove, ki jih je prejel od Očeta«. (komen-
tar k Jn 17, 21)
18. Reformatorska tradicija v nasprotju s prestrašeno fundamentali-
stično religijo govori o Bogu, ki ga niti ne moremo niti ne smemo pre
pričevati z našimi prizadevanji in uspehi. Jezik naše vere in še posebej
naše molitve je določen s hvaležnostjo za nezasluženo ljubezen in od-
puščanje: s hvaležnostjo Bogu, da je Bog. Nasproti upornemu ali razo-
čaranemu ateizmu, nezaupljivemu do tuje in prisiljujoče moči, govo-
ri reformacija o Bogu, ki nima nikakršnega interesa, da bi poniževal
svoje stvaritve in kateremu zaradi svoje neomejene suverenosti ter svo-
bode teh ni treba šikanirati ali prisiljevati. Božja svobodna volja je vol
ja odpuščanja, odrešenja in predajanja Božje ljubezni ter naklonjeno-
sti stvarstvu.
19. Tu se očrtuje teologija, ki predpostavlja zahtevno duhovno dis
ciplino, trezen in premišljen stil molitve, svobodo, da se brez panike
kritično presoja lastno integriteto in integriteto skupnosti ter njenih
ustanov, kristocentrično pojmovanje človeške zgodovine in radikal-
no politično vizijo, ki postavlja pod vprašaj vse vrste neenakosti in sa-
movolje. Skratka: vodilne teme resnično reformatorske teologije ne ob-
navljajo le najradikalnejših idej in misli cerkvenih očetov. Nudijo tudi
trdno in globoko segajočo pomoč za obvladovanje današnje družbe-
ne krize, prav tako kot tradicionalni katoliški socialni nauk – ne kot
konkurenčno, ampak komplementarno pojmovanje, pri čemer je pri-
401
sentimentalno »notranjost«, je nujna javna in osebna duhovna praksa,
ki je pripravljena pozorno in natančno poslušati ter tako slišati tudi tis-
to, kar lenemu jazu ni prijetno – staromodno rečeno, prisluhniti »Bož-
jemu glasu«. V nasprotju s splošnim razpoloženjem, ki ni pripravljeno
misliti kaj večjega od lokalnih ali komunalnih zgodb, gre tu za univer-
zalno pripoved o Božji milosti in izvolitvi, ki je bila na edinstven način
zapisana v Pismu in se osredotoča na dogodke, v katerih je bila s kri-
žanim in vstalim Kristusom znova vzpostavljena prava podoba človeš-
kosti. Sam Calvin zavrača misel, da bi bilo naše odrešenje že v formal-
nem, zunanjem in mehaničnem odnosu do Kristusa, ki nas je razglasil
za opravičene, a ni v nas povzročil nobene prave preobrazbe: »Z nami
deli svoje življenje in vse blagoslove, ki jih je prejel od Očeta«. (komen-
tar k Jn 17, 21)
18. Reformatorska tradicija v nasprotju s prestrašeno fundamentali-
stično religijo govori o Bogu, ki ga niti ne moremo niti ne smemo pre
pričevati z našimi prizadevanji in uspehi. Jezik naše vere in še posebej
naše molitve je določen s hvaležnostjo za nezasluženo ljubezen in od-
puščanje: s hvaležnostjo Bogu, da je Bog. Nasproti upornemu ali razo-
čaranemu ateizmu, nezaupljivemu do tuje in prisiljujoče moči, govo-
ri reformacija o Bogu, ki nima nikakršnega interesa, da bi poniževal
svoje stvaritve in kateremu zaradi svoje neomejene suverenosti ter svo-
bode teh ni treba šikanirati ali prisiljevati. Božja svobodna volja je vol
ja odpuščanja, odrešenja in predajanja Božje ljubezni ter naklonjeno-
sti stvarstvu.
19. Tu se očrtuje teologija, ki predpostavlja zahtevno duhovno dis
ciplino, trezen in premišljen stil molitve, svobodo, da se brez panike
kritično presoja lastno integriteto in integriteto skupnosti ter njenih
ustanov, kristocentrično pojmovanje človeške zgodovine in radikal-
no politično vizijo, ki postavlja pod vprašaj vse vrste neenakosti in sa-
movolje. Skratka: vodilne teme resnično reformatorske teologije ne ob-
navljajo le najradikalnejših idej in misli cerkvenih očetov. Nudijo tudi
trdno in globoko segajočo pomoč za obvladovanje današnje družbe-
ne krize, prav tako kot tradicionalni katoliški socialni nauk – ne kot
konkurenčno, ampak komplementarno pojmovanje, pri čemer je pri-
401
