Page 176 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 176
vpogled v evropske razprave ob 500-letnici
Še nekaj časa je trajalo, da se je reformacija v Zürichu dokončno
uveljavila in utrdila, toda smernice so bile s tem jasno postavljene. Züri-
ški mestni svet je v zadevah religije in cerkve vzel vajeti v svoje roke,
postavil se je na stran spornega pridigarja Ulricha Zwinglija in priznal
evangelij – tako, kot je podan v bibličnih spisih (sola scriptura) – za kri-
terij, s katerim naj se presoja tudi krščanskost rimske škofovske cerkve
in njene dotedanje pretenzije na resnico ter duhovno oblast v krščan-
ski Evropi.
Švicarke reformacije si ne moremo zamisliti brez Luthrovega nasto-
pa in njegovega odmeva po vsem cesarstvu. Pa vendar je bila odločitev
züriškega mestnega sveta iz januarja 1523 nekaj edinstvenega; utirala
je novo pot celotnemu evropskemu reformacijskemu gibanju. Politič-
na skupnost, ki je bila po takratnih merilih suverena, je odločila, da bo
uvedla oznanjevanje evangelija v skladu z »Božjo besedo« kot edinim
merilom. Konsekvenca tega sklepa je bilo »reformiranje« krščansko-
-politične skupnosti ne glede na religiozne tradicije in cesarsko-politič-
ne grožnje. Vodilni mislec tega dogajanja je bil Ulrich Zwingli s svojim
samostojnim teološkim profilom; nanj so se lahko neposredno ali po-
sredno oprli kasnejši »reformirani« teologi. To velja tudi za Jeana Calvi-
na, pri katerem komajda najdemo kakšno teološko misel, ki ne bi bila v
švicarski reformaciji že prej izrečena in diskutirana. Spodbude iz Züri-
cha za oblikovanje »po Božjih besedah reformirane« cerkve so tudi si-
cer našle mesto v reformacijskem gibanju. Pomislimo na javne dispu-
tacije kot sredstvo za uvedbo reformacije, kar so posnemali povsod v
cesarstvu. Čeprav je bilo to še daleč od modernega ideala skupnega svo-
bodnega iskanja resnice, vendarle pomeni zavrnitev dotedanjega siste-
ma papeških odločitev ali deželnih oblastnih dekretov v zadevi religije.
Ne smemo pozabiti tudi teoloških »visokih šol« in akademij za izobra-
ževanje duhovnikov pod vplivom humanistične biblične filologije, ali
na uvedbo sinod in zborovanj duhovnikov kot cerkvenih vodstvenih
organov nasproti modelu hierarhičnih škofovskih vodstvenih struktur.
Pomemben zgodovinski prispevek švicarske reformacije k reforma-
cijskemu gibanju je v tem, da je kot korenina svetovnega reformiranega
protestantizma nastala kot mestna reformacija ali kot reformacija skup-
406
Še nekaj časa je trajalo, da se je reformacija v Zürichu dokončno
uveljavila in utrdila, toda smernice so bile s tem jasno postavljene. Züri-
ški mestni svet je v zadevah religije in cerkve vzel vajeti v svoje roke,
postavil se je na stran spornega pridigarja Ulricha Zwinglija in priznal
evangelij – tako, kot je podan v bibličnih spisih (sola scriptura) – za kri-
terij, s katerim naj se presoja tudi krščanskost rimske škofovske cerkve
in njene dotedanje pretenzije na resnico ter duhovno oblast v krščan-
ski Evropi.
Švicarke reformacije si ne moremo zamisliti brez Luthrovega nasto-
pa in njegovega odmeva po vsem cesarstvu. Pa vendar je bila odločitev
züriškega mestnega sveta iz januarja 1523 nekaj edinstvenega; utirala
je novo pot celotnemu evropskemu reformacijskemu gibanju. Politič-
na skupnost, ki je bila po takratnih merilih suverena, je odločila, da bo
uvedla oznanjevanje evangelija v skladu z »Božjo besedo« kot edinim
merilom. Konsekvenca tega sklepa je bilo »reformiranje« krščansko-
-politične skupnosti ne glede na religiozne tradicije in cesarsko-politič-
ne grožnje. Vodilni mislec tega dogajanja je bil Ulrich Zwingli s svojim
samostojnim teološkim profilom; nanj so se lahko neposredno ali po-
sredno oprli kasnejši »reformirani« teologi. To velja tudi za Jeana Calvi-
na, pri katerem komajda najdemo kakšno teološko misel, ki ne bi bila v
švicarski reformaciji že prej izrečena in diskutirana. Spodbude iz Züri-
cha za oblikovanje »po Božjih besedah reformirane« cerkve so tudi si-
cer našle mesto v reformacijskem gibanju. Pomislimo na javne dispu-
tacije kot sredstvo za uvedbo reformacije, kar so posnemali povsod v
cesarstvu. Čeprav je bilo to še daleč od modernega ideala skupnega svo-
bodnega iskanja resnice, vendarle pomeni zavrnitev dotedanjega siste-
ma papeških odločitev ali deželnih oblastnih dekretov v zadevi religije.
Ne smemo pozabiti tudi teoloških »visokih šol« in akademij za izobra-
ževanje duhovnikov pod vplivom humanistične biblične filologije, ali
na uvedbo sinod in zborovanj duhovnikov kot cerkvenih vodstvenih
organov nasproti modelu hierarhičnih škofovskih vodstvenih struktur.
Pomemben zgodovinski prispevek švicarske reformacije k reforma-
cijskemu gibanju je v tem, da je kot korenina svetovnega reformiranega
protestantizma nastala kot mestna reformacija ali kot reformacija skup-
406
