Page 177 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 177
Peter Opitz
nosti. Prispodoba korenine naj hkrati nakaže, da se je gibanje razvija-
lo in razširilo na mnoga evropska področja, se na različne načine zlilo s
spodbudami in tradicijami wittenberške reformacije in dobilo različne
cerkvene podobe ter teološke obarvanosti. Drugače kot luteranski pro-
testantizem, ki vse do danes navezuje svojo identiteto na enega usta-
novnega očeta (čeprav z zelo različnimi interpretacijami), spada k bi-
stvu in samorazumevanju gibanja, ki izhaja iz te korenine, da se noče
definirati z enim samim reformatorjem. Kasneje se je to sicer večkrat
poizkušalo in tako za svoje samo poimenovanje prevzelo na primer
oznako »kalvinizem«, čeprav je bila ta izvorno zbadljivka. To je seve-
da mogoče zgodovinsko razumeti, saj je kalvinizem v 17. stoletju tako
dobil opredeljeno »konfesionalno« identiteto. Imelo pa je tudi proble-
matične strani in posledice, saj je osiromašilo zgodovinsko bogastvo in
teološke pretenzije gibanja, ki je izšlo iz švicarske reformacije.
Švicarska reformacija kot evropska reformacija
V 16. stoletju je reformirana »Švica« geografsko pomenila vplivno
področje zwinglijanske reformacije, ki so jo predstavljala mesta Zür
ich, Schaffhausen, Basel in Bern. Če pa pobližje pogledamo tamkaj de-
lujoče reformatorje, se hitro pokaže, da je bila švicarska reformacija
evropska. Že sam Ulrich Zwingli ni bil pravi »zaprisežnik«; izhajal je
iz Togg enburga, področja, ki se je sicer priključilo (švicarski) »zaprise-
ženi zvezi« [Eidgenossenschaft], toda ne s polnimi političnimi pravica-
mi. Zapisnikar druge züriške disputacije je bil kasnejši anabaptistični
mučenec Balthasar Hubmaier iz Friedberga pri Augsburgu. Zwingli-
jev naslednik Heinrich Bullinger je tudi zrastel zunaj tega področja, v
Aargau. Zwinglijev najožji sodelavec in soborec, župnik züriške cerkve
Sv. Petra, je bil Leo Jud, ki je prišel iz Alzacije. Prav tako je bil od tam
Wilhelm Reublin, prvi züriški župnik, ki se je javno poročil; Alzačan je
bil tudi Konrad Pellikan, znameniti hebraist in profesor za Staro zave-
zo na züriški Visoki šoli. Njegov nič manj slavni kolega na visoki teo-
loški šoli, Theodor Bibliander, je prišel iz avstrijskega Bishofzella. Zna-
ni in cenjeni učenjak Peter Martyr Vermigli je bil Italijan. Podobno je
bilo s poreklom reformatorjev v Baslu, Bernu in Schaffhausnu in v še
407
nosti. Prispodoba korenine naj hkrati nakaže, da se je gibanje razvija-
lo in razširilo na mnoga evropska področja, se na različne načine zlilo s
spodbudami in tradicijami wittenberške reformacije in dobilo različne
cerkvene podobe ter teološke obarvanosti. Drugače kot luteranski pro-
testantizem, ki vse do danes navezuje svojo identiteto na enega usta-
novnega očeta (čeprav z zelo različnimi interpretacijami), spada k bi-
stvu in samorazumevanju gibanja, ki izhaja iz te korenine, da se noče
definirati z enim samim reformatorjem. Kasneje se je to sicer večkrat
poizkušalo in tako za svoje samo poimenovanje prevzelo na primer
oznako »kalvinizem«, čeprav je bila ta izvorno zbadljivka. To je seve-
da mogoče zgodovinsko razumeti, saj je kalvinizem v 17. stoletju tako
dobil opredeljeno »konfesionalno« identiteto. Imelo pa je tudi proble-
matične strani in posledice, saj je osiromašilo zgodovinsko bogastvo in
teološke pretenzije gibanja, ki je izšlo iz švicarske reformacije.
Švicarska reformacija kot evropska reformacija
V 16. stoletju je reformirana »Švica« geografsko pomenila vplivno
področje zwinglijanske reformacije, ki so jo predstavljala mesta Zür
ich, Schaffhausen, Basel in Bern. Če pa pobližje pogledamo tamkaj de-
lujoče reformatorje, se hitro pokaže, da je bila švicarska reformacija
evropska. Že sam Ulrich Zwingli ni bil pravi »zaprisežnik«; izhajal je
iz Togg enburga, področja, ki se je sicer priključilo (švicarski) »zaprise-
ženi zvezi« [Eidgenossenschaft], toda ne s polnimi političnimi pravica-
mi. Zapisnikar druge züriške disputacije je bil kasnejši anabaptistični
mučenec Balthasar Hubmaier iz Friedberga pri Augsburgu. Zwingli-
jev naslednik Heinrich Bullinger je tudi zrastel zunaj tega področja, v
Aargau. Zwinglijev najožji sodelavec in soborec, župnik züriške cerkve
Sv. Petra, je bil Leo Jud, ki je prišel iz Alzacije. Prav tako je bil od tam
Wilhelm Reublin, prvi züriški župnik, ki se je javno poročil; Alzačan je
bil tudi Konrad Pellikan, znameniti hebraist in profesor za Staro zave-
zo na züriški Visoki šoli. Njegov nič manj slavni kolega na visoki teo-
loški šoli, Theodor Bibliander, je prišel iz avstrijskega Bishofzella. Zna-
ni in cenjeni učenjak Peter Martyr Vermigli je bil Italijan. Podobno je
bilo s poreklom reformatorjev v Baslu, Bernu in Schaffhausnu in v še
407
