Page 178 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 178
vpogled v evropske razprave ob 500-letnici
večji meri je bilo tako v Lausanni, Neuchatelu in Ženevi, ki so jim sko-
raj v celoti dajali pečat francoski reformatorji. Eden od vzrokov za to je
bila tesna prepletenost švicarske reformacije z mrežo evropskih huma-
nistov. Ni slučajno, da je katoličan Erazem Rotterdamski za svoje prebi-
vališče proti koncu življenja izbral protestantski Basel in da je imel zanj
nagrobni govor reformator in zgodnji Zwinglijev sodelavec Oswald
Myconius, ki je prihajal iz katoliškega Luzerna.
O teološkem prispevku švicarske reformacije
V čem pa je poseben teološki prispevek švicarske reformacije re-
formacijskemu gibanju, ki ni le stvar preteklosti, temveč morebiti tudi
potencial za njegovo bodočnost? Ne sprašujemo historičnoteološko,
temveč se poizkušamo navezati na omenjene značilnosti švicarske re-
formacije in jih narediti plodne za sedanje in bodoče reformacijsko gi-
banje. Pred tem pa moramo še nekaj stvari natančneje razčleniti.
Evangelij sprave
Vsebina evangelija, kot jo je opredelil Zwingli na prvi züriški dispu-
taciji januarja 1523, ni drugega kot sam Kristus. V njem se je namreč
razodela Božja volja in Božje spravno dejanje (za nas). »Summa evan-
gelija je, da nam je naš gospod Jezus Kristus, resnični Božji sin, razodel
voljo svojega nebeškega očeta in nas s svojo nedolžnostjo odrešil smrti
in nas spravil z njim«.
Tu ni bil pridigan noben »nov nauk«. Gre navsezadnje zgolj za po-
ziv poslušati samega Kristusa (solus Christus) in se mu zaupati/preda-
ti kot mestu sprave z Bogom. Označevanje reformatorjev z »novoverci«
nasproti rimskokatoliškim »starovercem« je (bilo) izraz polemike ali
nesporazuma. Švicarska reformacija ni hotela drugega kot povratek k
premisleku neskaljenega izvora in osredotočenje na bistveno ter temelj-
no krščanskega verovanja. Švicarski reformatorji so se imeli za pred-
stavnike »stare vere«, kot je posebej poudarjal Heinrich Bullinger. V tej
408
večji meri je bilo tako v Lausanni, Neuchatelu in Ženevi, ki so jim sko-
raj v celoti dajali pečat francoski reformatorji. Eden od vzrokov za to je
bila tesna prepletenost švicarske reformacije z mrežo evropskih huma-
nistov. Ni slučajno, da je katoličan Erazem Rotterdamski za svoje prebi-
vališče proti koncu življenja izbral protestantski Basel in da je imel zanj
nagrobni govor reformator in zgodnji Zwinglijev sodelavec Oswald
Myconius, ki je prihajal iz katoliškega Luzerna.
O teološkem prispevku švicarske reformacije
V čem pa je poseben teološki prispevek švicarske reformacije re-
formacijskemu gibanju, ki ni le stvar preteklosti, temveč morebiti tudi
potencial za njegovo bodočnost? Ne sprašujemo historičnoteološko,
temveč se poizkušamo navezati na omenjene značilnosti švicarske re-
formacije in jih narediti plodne za sedanje in bodoče reformacijsko gi-
banje. Pred tem pa moramo še nekaj stvari natančneje razčleniti.
Evangelij sprave
Vsebina evangelija, kot jo je opredelil Zwingli na prvi züriški dispu-
taciji januarja 1523, ni drugega kot sam Kristus. V njem se je namreč
razodela Božja volja in Božje spravno dejanje (za nas). »Summa evan-
gelija je, da nam je naš gospod Jezus Kristus, resnični Božji sin, razodel
voljo svojega nebeškega očeta in nas s svojo nedolžnostjo odrešil smrti
in nas spravil z njim«.
Tu ni bil pridigan noben »nov nauk«. Gre navsezadnje zgolj za po-
ziv poslušati samega Kristusa (solus Christus) in se mu zaupati/preda-
ti kot mestu sprave z Bogom. Označevanje reformatorjev z »novoverci«
nasproti rimskokatoliškim »starovercem« je (bilo) izraz polemike ali
nesporazuma. Švicarska reformacija ni hotela drugega kot povratek k
premisleku neskaljenega izvora in osredotočenje na bistveno ter temelj-
no krščanskega verovanja. Švicarski reformatorji so se imeli za pred-
stavnike »stare vere«, kot je posebej poudarjal Heinrich Bullinger. V tej
408
