Page 179 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 179
Peter Opitz
temeljni zadevi reformacije so se videli najgloblje povezani predvsem z
wittenberškimi reformatorji. Če natančneje pogledamo, lahko pri tem
vendarle vidimo poseben švicarski profil , ki pa po švicarskem prepri-
čanju naj ne bi bil nikdar razlog za znotrajprotestantsko cerkveno cepi-
tev – Luther je to žal videl drugače. Moja naloga je, da zato poizkusim
ta profil nekoliko natančneje predstaviti.
Luthrova vernost in mišljenje sta bila večkrat globoko pod vplivom
njegovega meniškega izkustva. Čeprav je njegovo reformatorsko odkrit-
je povsem sesulo pozno srednjeveško spokorniško pobožnost, je gravi-
tacijski center njegovega razumevanja evangelija vendarle ostalo vpra-
šanje osebne pridobitve Božje milosti. To dokazuje njegovo ravnanje v
sporu o obhajilu/evharistiji [Abendmahl], dokazujejo njegovi katekiz-
mi in njegovi zelo zadržani poizkusi reform cerkvenega in bogosluž-
nega življenja. Ni slučajno, da Zwinglijev opis evangelija v središče ne
postavlja pojma opravičenja, ampak govori o spravi in Božji volji, ki ju
najdemo v Kristusu.
Sprava pa pomeni ponovno vzpostavitev skupnosti. Za Zwingli-
ja je skupnost človeka z Bogom neločljivo povezana s »spravljeno«
skupnostjo ljudi, ki jo je vzpostavila v Kristusu razodeta Božja volja – s
krščanskim občestvom torej. Kot »ljudski duhovnik« je Zwinglija bolj
kot osebna blaženost skrbela odrešenost oziroma Božja bližina njemu
zaupanega občestva. Ni slučajno, da je dal na naslovnico izdaje svojih
spisov natisniti: » Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz
vam bom dal počitek.« (Mt 11,28)
Pomembna teološka posledica tega je, da vodilna pojma švicarske
reformacije nista postava/zakon in evangelij, ampak izvolitev in z(a)
veza [Bund]. Pravnik Calvin se je, kot je znano, kasneje navezal na
Zwinglijevega somišljenika Martina Bucerja in misel o »izvoljenosti«
opredelil kot Božjo pravico na občestvo, ki ga časti. Heinrich Bullinger
je bil nasprotno bolj zaskrbljen, da ne bi zatemnili Božje ljubezni kot te-
melja Božje volje po spravi in skupnosti. Za Bullingerja je bila misel, da
hoče Bog rešiti vse ljudi (1 Tim 2,4), tako pomembna, da se je bil zara-
di nje pripravljen odpovedati logičnim špekulacijam. V središče je po
stavil zvezo Boga z ljudmi in postal oče reformirane »teologije z(a)veze«
[Bundestheologie].
409
temeljni zadevi reformacije so se videli najgloblje povezani predvsem z
wittenberškimi reformatorji. Če natančneje pogledamo, lahko pri tem
vendarle vidimo poseben švicarski profil , ki pa po švicarskem prepri-
čanju naj ne bi bil nikdar razlog za znotrajprotestantsko cerkveno cepi-
tev – Luther je to žal videl drugače. Moja naloga je, da zato poizkusim
ta profil nekoliko natančneje predstaviti.
Luthrova vernost in mišljenje sta bila večkrat globoko pod vplivom
njegovega meniškega izkustva. Čeprav je njegovo reformatorsko odkrit-
je povsem sesulo pozno srednjeveško spokorniško pobožnost, je gravi-
tacijski center njegovega razumevanja evangelija vendarle ostalo vpra-
šanje osebne pridobitve Božje milosti. To dokazuje njegovo ravnanje v
sporu o obhajilu/evharistiji [Abendmahl], dokazujejo njegovi katekiz-
mi in njegovi zelo zadržani poizkusi reform cerkvenega in bogosluž-
nega življenja. Ni slučajno, da Zwinglijev opis evangelija v središče ne
postavlja pojma opravičenja, ampak govori o spravi in Božji volji, ki ju
najdemo v Kristusu.
Sprava pa pomeni ponovno vzpostavitev skupnosti. Za Zwingli-
ja je skupnost človeka z Bogom neločljivo povezana s »spravljeno«
skupnostjo ljudi, ki jo je vzpostavila v Kristusu razodeta Božja volja – s
krščanskim občestvom torej. Kot »ljudski duhovnik« je Zwinglija bolj
kot osebna blaženost skrbela odrešenost oziroma Božja bližina njemu
zaupanega občestva. Ni slučajno, da je dal na naslovnico izdaje svojih
spisov natisniti: » Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz
vam bom dal počitek.« (Mt 11,28)
Pomembna teološka posledica tega je, da vodilna pojma švicarske
reformacije nista postava/zakon in evangelij, ampak izvolitev in z(a)
veza [Bund]. Pravnik Calvin se je, kot je znano, kasneje navezal na
Zwinglijevega somišljenika Martina Bucerja in misel o »izvoljenosti«
opredelil kot Božjo pravico na občestvo, ki ga časti. Heinrich Bullinger
je bil nasprotno bolj zaskrbljen, da ne bi zatemnili Božje ljubezni kot te-
melja Božje volje po spravi in skupnosti. Za Bullingerja je bila misel, da
hoče Bog rešiti vse ljudi (1 Tim 2,4), tako pomembna, da se je bil zara-
di nje pripravljen odpovedati logičnim špekulacijam. V središče je po
stavil zvezo Boga z ljudmi in postal oče reformirane »teologije z(a)veze«
[Bundestheologie].
409
