Page 181 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 181
Peter Opitz
eksegetsko literaturo iz talmudskega obdobja, iz časa cerkvenih očetov
in srednjega veka. Heinrich Bullinger je v študijskem navodilu za štu-
dente teologije predpisal, da je izobraženost v literaturi klasične antike,
poznavanje njenih filozofskih, zgodovinskih in poetičnih del, pogoj za
razlaganje biblijskih tekstov.
Študij in razlaga Biblije sta bila pogosto skupinsko delo. Nimamo
Zwinglijeve Biblije, ampak samo züriško. Za švicarske reformatorje in
učenjake je bilo timsko delo nekaj samoumevnega. K njemu sta sodila
diskusija o težkih biblijskih mestih in sprejemanje različnih interpreta-
cij. Odločilna sta bila boljši argument z vidika filologije in upoštevanje
konteksta; to je veljalo tudi za razumevanje biblijskih besed o Gospo-
dovi večerji/obhajilu, ki naj bi jih interpretirali v kontekstu hebrejsko-
biblijske tradicije in v povezanosti z drugimi Jezusovimi besedami. V
Marburgu sta leta 1529 trčili dve različni kulturi branja in razlaganja
besedila. Mnogi Zwinglijevi in Bullingerjevi spisi sklenejo s stavkom:
S tem pozivam in izzivam vsakega, da me z Biblijo zavrne ali bolje po
uči, če to zmore. Razlaganje Biblije, iskanje Božje besede za sedanjost, je
bilo razumljeno in prakticirano kot skupen napor in prizadevanje. Vsi
so (bili) potrebni učenja. Nihče nima resnice sam v posesti. K švicar-
skemu razumevanju reformatorskega pojma duhovništva vseh verujo-
čih sodi, da v cerkvah švicarske reformacije ni škofov. Bullinger je rekel,
da so nosilci cerkvenih položajev »remigatores«, veslači.
Cerkev kot skupnost sprave in pravičnosti
Zwinglijeva obhajilna liturgija je predvidevala, da se kruh preda-
ja iz rok v roke, da vsak od njega odlomi košček. To je bila prava revo-
lucija glede na tedanjo zakramentalno pobožnost, glede na ljudsko ob-
čutenje ter cerkveno liturgično življenje. Zwingli je takole utemeljil tak
obred: če vsak poda kruh svojemu bližnjemu, se lahko zgodi, da pride
do sprave med dvema sprtima sosedoma. S tem bi obhajilo kot sprav-
ni obred udejanjilo nekaj pomembnega. Podobno je argumentiral gle-
de izključevanja od obhajila: obhajilo kot praznovanje sprave je lahko
mesto in prilika, da se sicer nespokorjeni grešnik spreobrne in spoko-
ri, zato se ga ne sme izključevati. Cerkev kot prostor, v katerem se slavi
411
eksegetsko literaturo iz talmudskega obdobja, iz časa cerkvenih očetov
in srednjega veka. Heinrich Bullinger je v študijskem navodilu za štu-
dente teologije predpisal, da je izobraženost v literaturi klasične antike,
poznavanje njenih filozofskih, zgodovinskih in poetičnih del, pogoj za
razlaganje biblijskih tekstov.
Študij in razlaga Biblije sta bila pogosto skupinsko delo. Nimamo
Zwinglijeve Biblije, ampak samo züriško. Za švicarske reformatorje in
učenjake je bilo timsko delo nekaj samoumevnega. K njemu sta sodila
diskusija o težkih biblijskih mestih in sprejemanje različnih interpreta-
cij. Odločilna sta bila boljši argument z vidika filologije in upoštevanje
konteksta; to je veljalo tudi za razumevanje biblijskih besed o Gospo-
dovi večerji/obhajilu, ki naj bi jih interpretirali v kontekstu hebrejsko-
biblijske tradicije in v povezanosti z drugimi Jezusovimi besedami. V
Marburgu sta leta 1529 trčili dve različni kulturi branja in razlaganja
besedila. Mnogi Zwinglijevi in Bullingerjevi spisi sklenejo s stavkom:
S tem pozivam in izzivam vsakega, da me z Biblijo zavrne ali bolje po
uči, če to zmore. Razlaganje Biblije, iskanje Božje besede za sedanjost, je
bilo razumljeno in prakticirano kot skupen napor in prizadevanje. Vsi
so (bili) potrebni učenja. Nihče nima resnice sam v posesti. K švicar-
skemu razumevanju reformatorskega pojma duhovništva vseh verujo-
čih sodi, da v cerkvah švicarske reformacije ni škofov. Bullinger je rekel,
da so nosilci cerkvenih položajev »remigatores«, veslači.
Cerkev kot skupnost sprave in pravičnosti
Zwinglijeva obhajilna liturgija je predvidevala, da se kruh preda-
ja iz rok v roke, da vsak od njega odlomi košček. To je bila prava revo-
lucija glede na tedanjo zakramentalno pobožnost, glede na ljudsko ob-
čutenje ter cerkveno liturgično življenje. Zwingli je takole utemeljil tak
obred: če vsak poda kruh svojemu bližnjemu, se lahko zgodi, da pride
do sprave med dvema sprtima sosedoma. S tem bi obhajilo kot sprav-
ni obred udejanjilo nekaj pomembnega. Podobno je argumentiral gle-
de izključevanja od obhajila: obhajilo kot praznovanje sprave je lahko
mesto in prilika, da se sicer nespokorjeni grešnik spreobrne in spoko-
ri, zato se ga ne sme izključevati. Cerkev kot prostor, v katerem se slavi
411
