Page 182 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 182
vpogled v evropske razprave ob 500-letnici
sprava z Bogom v Kristusu, je lahko tudi prostor za spravo med ljudmi.
Tudi cerkvenim sodiščem za zakonce v Zürichu in Bernu ter konsistori-
ju v Ženevi ni šlo toliko za moralni nadzor in vzgojo kot za spravo med
sprtimi ljudmi v Kristusovem občestvu.
Sprave pa ni, ne da bi krivico poimenovali s pravim imenom in
vzpostavili pravico. Značilnost švicarske reformacije je bila, da je imel
evangelij zanjo od vsega začetka mnogo opraviti s politiko, pravom in
gospodarstvom. Reformacija je dala krščanskim oblastem mandat ne
le na religioznem področju, temveč tudi za odpravljanje krivic, zaščite
šibkih, preprečevanje oderuštva in neupravičenega bogatenja, za skrb,
da nikomur ne bo treba prosjačiti in da bo dobil pomoč v bolezni. Že
v svoji disputaciji leta 1523 je Zwingli iz ponovno odkritega evangelija
izvedel zahtevo oblastem: »Zato naj bodo vaši zakoni v skladu z Božjo
voljo tako, da bodo pravno zaščitili prizadete tudi, če ti ne bodo vložili
tožbe« (teza 39). V svojem spisu O božji in človeški pravičnosti je Zwing
li zelo jasno razlikoval med Božjim kraljestvom in realnim svetom. Re-
ligiozne utopije niso bile njegova stvar. Hkrati pa je menil, da mora
biti krščanska skupnost udeležena pri urejanju in oblikovanju posvet-
nih razmer in se pri tem orientirati po Božji pravičnosti. Slednje je si-
cer mogoče le v odlomkih, necelovito in nepopolno, z novimi in novi-
mi poizkusi, upoštevajoč realnost. Toda tako je treba.
V času Heinricha Bullingerja so v Zürichu uvedli tako imenovani
»Fürtrag«. Župniki naj bi imeli pravico, da stopijo pred mestni svet in
ga posvarijo, kot so to počeli preroki Stare zaveze nasproti kralju. Taka
preroška služba je postala pomembna sestavina švicarske reformacije.
Pri tem nikakor ni šlo le za religiozne zadeve. Bullinger je mestni svet
opozarjal na Božjo pravičnost v takih dnevnopolitičnih vprašanjih, kot
so bila: skrb za reveže kot naloga skupnosti, določanje obresti, ustanav-
ljanje šol, politika glede plačancev in begunska politika, uporaba jav-
nega denarja ...
Cerkev kot skupnost hvaležnega izpovedovanja vere
Zwingli je leta 1525 v spisu Commentarius opredelil obhajilo/večer-
jo [Abendmahl] predvsem kot »znak izpovedovanja vere« in kot« za
412
sprava z Bogom v Kristusu, je lahko tudi prostor za spravo med ljudmi.
Tudi cerkvenim sodiščem za zakonce v Zürichu in Bernu ter konsistori-
ju v Ženevi ni šlo toliko za moralni nadzor in vzgojo kot za spravo med
sprtimi ljudmi v Kristusovem občestvu.
Sprave pa ni, ne da bi krivico poimenovali s pravim imenom in
vzpostavili pravico. Značilnost švicarske reformacije je bila, da je imel
evangelij zanjo od vsega začetka mnogo opraviti s politiko, pravom in
gospodarstvom. Reformacija je dala krščanskim oblastem mandat ne
le na religioznem področju, temveč tudi za odpravljanje krivic, zaščite
šibkih, preprečevanje oderuštva in neupravičenega bogatenja, za skrb,
da nikomur ne bo treba prosjačiti in da bo dobil pomoč v bolezni. Že
v svoji disputaciji leta 1523 je Zwingli iz ponovno odkritega evangelija
izvedel zahtevo oblastem: »Zato naj bodo vaši zakoni v skladu z Božjo
voljo tako, da bodo pravno zaščitili prizadete tudi, če ti ne bodo vložili
tožbe« (teza 39). V svojem spisu O božji in človeški pravičnosti je Zwing
li zelo jasno razlikoval med Božjim kraljestvom in realnim svetom. Re-
ligiozne utopije niso bile njegova stvar. Hkrati pa je menil, da mora
biti krščanska skupnost udeležena pri urejanju in oblikovanju posvet-
nih razmer in se pri tem orientirati po Božji pravičnosti. Slednje je si-
cer mogoče le v odlomkih, necelovito in nepopolno, z novimi in novi-
mi poizkusi, upoštevajoč realnost. Toda tako je treba.
V času Heinricha Bullingerja so v Zürichu uvedli tako imenovani
»Fürtrag«. Župniki naj bi imeli pravico, da stopijo pred mestni svet in
ga posvarijo, kot so to počeli preroki Stare zaveze nasproti kralju. Taka
preroška služba je postala pomembna sestavina švicarske reformacije.
Pri tem nikakor ni šlo le za religiozne zadeve. Bullinger je mestni svet
opozarjal na Božjo pravičnost v takih dnevnopolitičnih vprašanjih, kot
so bila: skrb za reveže kot naloga skupnosti, določanje obresti, ustanav-
ljanje šol, politika glede plačancev in begunska politika, uporaba jav-
nega denarja ...
Cerkev kot skupnost hvaležnega izpovedovanja vere
Zwingli je leta 1525 v spisu Commentarius opredelil obhajilo/večer-
jo [Abendmahl] predvsem kot »znak izpovedovanja vere« in kot« za
412
