Page 184 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 184
vpogled v evropske razprave ob 500-letnici
Izpovedovanje vere pa se v tradiciji švicarske reformacije ne dogaja
le nasproti ljudem, ampak najprej nasproti Kristusu, h kateremu se – v
odgovornosti pred njim – prišteva. Reformirani v svoji veroizpovedi ne
kažejo svoje lastne vere drugim ljudem, ampak predvsem in najprej kli-
čejo Kristusa. To prepričanje sodi k temeljnim sestavinam švicarske re-
formacije: kristjan ne »poseduje« prave vere ali pravega spoznanja Boga
in ga zato tudi ne more posredovati, »predajati« naprej drugim. Nobe-
na cerkev se ne more imeti – in nima pravice, da bi se imela – za podalj-
šano roko Božje milosti; noben obred obhajila ni kar tako podeljevanje
Kristusovega telesa. Vse cerkveno govorjenje in delovanje je najprej v
odgovornosti pred Bogom in se lahko dogaja le kot prošnja/molitev za
Duha. Krščanska cerkev ni drugega kot del sveta, toda je svet, ki moli in
prosi: »Veni creator spiritus«. Je zahvaljujoči se in vedno znova vero iz-
povedujoči svet. To je kritični in hkrati blagodejni pomen poudarjanja
božjega Duha v švicarski reformaciji. Kajti samo tako se krščanska cer-
kev ali skupnost ne bojuje zase, ampak za prihod Božjega kraljestva, in
samo tako dela, kar ji je naloženo.
V čem je poseben prispevek švicarske reformacije
k reformacijskemu gibanju danes?
Marsikaj od tu omenjenega ni posebna dobrina zgolj švicarske re-
formacije. Rečeno je že bilo, da švicarski reformaciji nikakor ni šlo za
ustanavljanje religiozne sekte. Pred sabo so imeli povsem preprosto in
hkrati skrajno zahtevno nalogo: kako resno vzeti to, kar je temeljno
krščanskega, to je Kristusa samega kot Božjo besedo in mesto Božje
sprave z ljudmi. Duh švicarske reformacije je (bil) nasproten obnavljan
ju konfesionalizma ali čaščenja ustanovnih očetov. In vendar je vredno
prisluhniti načinu, kako so formulirali svoja spoznanja in jih poizkuša-
li uporabiti pri oblikovanju cerkve. Vsekakor nam pri tem hitro postane
očitno, kako so bili tudi reformatorji otroci svojega časa in so z njim de-
lili merila ter slepe pege. Pomislimo samo na surov in krščansko neop-
ravičljiv kaznovalni sistem, pa na stanovsko družbo, ki je bila komajda
deležna njihove kritike, na samoumevnost, s katero so biblijsko opravi-
čevali nujnost enotne javne religije in tako nadaljevali z netoleranco, ki
414
Izpovedovanje vere pa se v tradiciji švicarske reformacije ne dogaja
le nasproti ljudem, ampak najprej nasproti Kristusu, h kateremu se – v
odgovornosti pred njim – prišteva. Reformirani v svoji veroizpovedi ne
kažejo svoje lastne vere drugim ljudem, ampak predvsem in najprej kli-
čejo Kristusa. To prepričanje sodi k temeljnim sestavinam švicarske re-
formacije: kristjan ne »poseduje« prave vere ali pravega spoznanja Boga
in ga zato tudi ne more posredovati, »predajati« naprej drugim. Nobe-
na cerkev se ne more imeti – in nima pravice, da bi se imela – za podalj-
šano roko Božje milosti; noben obred obhajila ni kar tako podeljevanje
Kristusovega telesa. Vse cerkveno govorjenje in delovanje je najprej v
odgovornosti pred Bogom in se lahko dogaja le kot prošnja/molitev za
Duha. Krščanska cerkev ni drugega kot del sveta, toda je svet, ki moli in
prosi: »Veni creator spiritus«. Je zahvaljujoči se in vedno znova vero iz-
povedujoči svet. To je kritični in hkrati blagodejni pomen poudarjanja
božjega Duha v švicarski reformaciji. Kajti samo tako se krščanska cer-
kev ali skupnost ne bojuje zase, ampak za prihod Božjega kraljestva, in
samo tako dela, kar ji je naloženo.
V čem je poseben prispevek švicarske reformacije
k reformacijskemu gibanju danes?
Marsikaj od tu omenjenega ni posebna dobrina zgolj švicarske re-
formacije. Rečeno je že bilo, da švicarski reformaciji nikakor ni šlo za
ustanavljanje religiozne sekte. Pred sabo so imeli povsem preprosto in
hkrati skrajno zahtevno nalogo: kako resno vzeti to, kar je temeljno
krščanskega, to je Kristusa samega kot Božjo besedo in mesto Božje
sprave z ljudmi. Duh švicarske reformacije je (bil) nasproten obnavljan
ju konfesionalizma ali čaščenja ustanovnih očetov. In vendar je vredno
prisluhniti načinu, kako so formulirali svoja spoznanja in jih poizkuša-
li uporabiti pri oblikovanju cerkve. Vsekakor nam pri tem hitro postane
očitno, kako so bili tudi reformatorji otroci svojega časa in so z njim de-
lili merila ter slepe pege. Pomislimo samo na surov in krščansko neop-
ravičljiv kaznovalni sistem, pa na stanovsko družbo, ki je bila komajda
deležna njihove kritike, na samoumevnost, s katero so biblijsko opravi-
čevali nujnost enotne javne religije in tako nadaljevali z netoleranco, ki
414
