Page 188 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 188
vpogled v evropske razprave ob 500-letnici
no teološko jedro. Na njem temelji evangeljsko razumevanje krščanske
svobode kot tudi evangeljsko razumevanje cerkve in misli o duhov-
ništvu vseh verujočih v njegovem središču.
Po reformatorskem pojmovanju opravičenje temelji na brezpogoj-
ni vnaprejšnji podaritvi odrešenja in s tem na jasnem razlikovanju med
sprejemajočim in dejavnim bistvom vere. To razlikovanje je izraženo
s štirikratno izključnostjo, s štirimi samo. Pred Bogom je človek op-
ravičen samo po veri (sola fide), in sicer po veri v Jezusa Kristusa (so-
lus Christus), ki edini odreši grešnega človeka. To se zgodi le iz milosti
(sola gratia) in je veljavno izpričano le v Pismu (sola scriptura) kot viru
in kriteriju opravičujoče vere, življenja iz vere, vsega oznanjevanja in
teologije. V čem je smisel tega četverčka danes?
Poanta reformatorskega sporočila se razkrije le, če upoštevamo in
premislimo medsebojno interpretacijo omenjenih štirih ekskluzivnih
samo. Nobenega od njih ne smemo vzeti in obravnavati izolirano od
ostalih. Da je človekovo odrešenje odvisno samo od Božje milosti, bi
lahko rekli tudi v Katoliški cerkvi poznega srednjega veka. Tudi triden-
tinski koncil je v svojem odloku o opravičenju lahko izpovedal opravi-
čenje samo po delovanju Božje milosti – vendar tako, da to delovanje ni
bilo izenačeno z izključnim delovanjem same vere. Kaj so reformator-
ji razumeli z vero, pa je zatemnjeno, če se jo razume kot splošno praza-
upanje, kot zavest o transcendenci ali brezpogojni odvisnosti, ki naj bi
bili bolj ali manj lastni vsem ljudem. Vera v reformatorskem smislu je
vera v Jezusa Kristusa kot edini temelj Božjega sprejemanja in odpuš-
čanja. Kaj to pomeni, mora biti vsekakor – kot bomo videli – šele do-
mišljeno s pomočjo trinitarne teologije. Opravičenje grešnika po Kris-
tusu je trinitarno dogajanje. Toda od kod verniki vse to vedo? Na čem
temelji njihovo zaupanje in gotovost? Reformacijska tradicija odgovar-
ja, da to na zanesljiv način priča Biblija Stare in Nove zaveze, ker v njej
slišimo samega Kristusa.
Opravičujoča vera je po reformatorskem razumevanju torej eksklu-
zivna vera – ekskluzivna v tem smislu, da samo ona udejanja odrešenje.
Toda ta ekskluzivna vera se razkrije le s četverico medsebojno se inter-
pretirajočih samo, pri čemer ima prvenstvo solus Christus, saj je vera v
418
no teološko jedro. Na njem temelji evangeljsko razumevanje krščanske
svobode kot tudi evangeljsko razumevanje cerkve in misli o duhov-
ništvu vseh verujočih v njegovem središču.
Po reformatorskem pojmovanju opravičenje temelji na brezpogoj-
ni vnaprejšnji podaritvi odrešenja in s tem na jasnem razlikovanju med
sprejemajočim in dejavnim bistvom vere. To razlikovanje je izraženo
s štirikratno izključnostjo, s štirimi samo. Pred Bogom je človek op-
ravičen samo po veri (sola fide), in sicer po veri v Jezusa Kristusa (so-
lus Christus), ki edini odreši grešnega človeka. To se zgodi le iz milosti
(sola gratia) in je veljavno izpričano le v Pismu (sola scriptura) kot viru
in kriteriju opravičujoče vere, življenja iz vere, vsega oznanjevanja in
teologije. V čem je smisel tega četverčka danes?
Poanta reformatorskega sporočila se razkrije le, če upoštevamo in
premislimo medsebojno interpretacijo omenjenih štirih ekskluzivnih
samo. Nobenega od njih ne smemo vzeti in obravnavati izolirano od
ostalih. Da je človekovo odrešenje odvisno samo od Božje milosti, bi
lahko rekli tudi v Katoliški cerkvi poznega srednjega veka. Tudi triden-
tinski koncil je v svojem odloku o opravičenju lahko izpovedal opravi-
čenje samo po delovanju Božje milosti – vendar tako, da to delovanje ni
bilo izenačeno z izključnim delovanjem same vere. Kaj so reformator-
ji razumeli z vero, pa je zatemnjeno, če se jo razume kot splošno praza-
upanje, kot zavest o transcendenci ali brezpogojni odvisnosti, ki naj bi
bili bolj ali manj lastni vsem ljudem. Vera v reformatorskem smislu je
vera v Jezusa Kristusa kot edini temelj Božjega sprejemanja in odpuš-
čanja. Kaj to pomeni, mora biti vsekakor – kot bomo videli – šele do-
mišljeno s pomočjo trinitarne teologije. Opravičenje grešnika po Kris-
tusu je trinitarno dogajanje. Toda od kod verniki vse to vedo? Na čem
temelji njihovo zaupanje in gotovost? Reformacijska tradicija odgovar-
ja, da to na zanesljiv način priča Biblija Stare in Nove zaveze, ker v njej
slišimo samega Kristusa.
Opravičujoča vera je po reformatorskem razumevanju torej eksklu-
zivna vera – ekskluzivna v tem smislu, da samo ona udejanja odrešenje.
Toda ta ekskluzivna vera se razkrije le s četverico medsebojno se inter-
pretirajočih samo, pri čemer ima prvenstvo solus Christus, saj je vera v
418
