Page 189 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 189
Ulrich H. J. Körtner
reformatorskem smislu res človekovo dejanje, toda ni človeško delo/iz-
delek [Werk]. V veri je človek na poseben način pasiven, saj zmožnost
vere ni neka človeška zmožnost in nekakšna naravna nadarjenost, tem-
več je in ostaja za človeka nerazpoložljiv dar. Dejanje vere je v tem, da
se veruje Kristusovem oznanilu – evangeliju – in se mu zaupa v življen
ju in smrti.
Tako izključujoče, kristološko zaostreno, razumevanje vere ni bilo
izzivalno le v preteklosti, ampak je tudi v sedanjosti. S sola gratia samo
po sebi se je morda še mogoče nekako sprijazniti. Toda ali ne bi bilo tre-
ba ekskluzivne samo reformatorske teologije v pluralistični kulturi in v
času dialoga med religijami vendarle ublažiti? Ali ni solus Christus iz-
jemno netoleranten nasproti nekrščanskim religijam? Ali sola fide ne
spodkopava vsake etike in vsakega zavzemanja za izboljšanje sveta? In
ali lahko tako imenovano reformatorsko »načelo Pisma«, sola scriptu-
ra, sploh še upravičimo glede na vse ugotovitve zgodovinskokritičnega
raziskovanja kanona?
Ko se poizkuša povezati omenjene štiri reformatorske samo, se vča-
sih omenja še peti: solo verbo, »samo po besedi«. Gotovo je pravilno,
da se vera v evangeljskem razumevanju veže na besedo, ki priča o ob-
ljubljeni Božji milosti in odpuščanju. Beseda, ki izzove in potrjuje vero,
je razumljena kot Božja beseda v človeški besedi, ki priča o Njem, o
Jezusu Kristusu, ki je dojet in verovan kot Božja oživljajoča in osvo-
bajajoča Beseda. Formulacijo solo verbo sicer najdemo tu in tam pri
Luthru, toda njegova pridružitev k štirim reformatorskim samo je no-
vejšega datuma; je učinek »teologije Božje besede« 20. stoletja. Glede na
čas reformacije pomeni teologija Božje besede vendarle tudi vsebinske
premike in nove poudarke. Solo verbo lahko – na primer pri Eberhar-
du Jünglu (1999, 169ff) – zavzame mesto, ki ga je imela sola scriptura,
in se tako izkaže kot reakcija na diskusije o krizi reformatorskega »na-
čela Pisma«. Sam bom ostal pri štirih klasičnih reformatorskih samo in
poskušal izluščiti njihov hermenevtični potencial. Solo verbo ne bi rad
postavil niti zraven niti na mesto načela sola scriptura; rad bi ga razu-
mel kot interpretament, ki ga lahko uporabimo pri vseh štirih izključu-
jočih členih, saj tematizira temeljno soodvisnost besede in vere. Pri tem
419
reformatorskem smislu res človekovo dejanje, toda ni človeško delo/iz-
delek [Werk]. V veri je človek na poseben način pasiven, saj zmožnost
vere ni neka človeška zmožnost in nekakšna naravna nadarjenost, tem-
več je in ostaja za človeka nerazpoložljiv dar. Dejanje vere je v tem, da
se veruje Kristusovem oznanilu – evangeliju – in se mu zaupa v življen
ju in smrti.
Tako izključujoče, kristološko zaostreno, razumevanje vere ni bilo
izzivalno le v preteklosti, ampak je tudi v sedanjosti. S sola gratia samo
po sebi se je morda še mogoče nekako sprijazniti. Toda ali ne bi bilo tre-
ba ekskluzivne samo reformatorske teologije v pluralistični kulturi in v
času dialoga med religijami vendarle ublažiti? Ali ni solus Christus iz-
jemno netoleranten nasproti nekrščanskim religijam? Ali sola fide ne
spodkopava vsake etike in vsakega zavzemanja za izboljšanje sveta? In
ali lahko tako imenovano reformatorsko »načelo Pisma«, sola scriptu-
ra, sploh še upravičimo glede na vse ugotovitve zgodovinskokritičnega
raziskovanja kanona?
Ko se poizkuša povezati omenjene štiri reformatorske samo, se vča-
sih omenja še peti: solo verbo, »samo po besedi«. Gotovo je pravilno,
da se vera v evangeljskem razumevanju veže na besedo, ki priča o ob-
ljubljeni Božji milosti in odpuščanju. Beseda, ki izzove in potrjuje vero,
je razumljena kot Božja beseda v človeški besedi, ki priča o Njem, o
Jezusu Kristusu, ki je dojet in verovan kot Božja oživljajoča in osvo-
bajajoča Beseda. Formulacijo solo verbo sicer najdemo tu in tam pri
Luthru, toda njegova pridružitev k štirim reformatorskim samo je no-
vejšega datuma; je učinek »teologije Božje besede« 20. stoletja. Glede na
čas reformacije pomeni teologija Božje besede vendarle tudi vsebinske
premike in nove poudarke. Solo verbo lahko – na primer pri Eberhar-
du Jünglu (1999, 169ff) – zavzame mesto, ki ga je imela sola scriptura,
in se tako izkaže kot reakcija na diskusije o krizi reformatorskega »na-
čela Pisma«. Sam bom ostal pri štirih klasičnih reformatorskih samo in
poskušal izluščiti njihov hermenevtični potencial. Solo verbo ne bi rad
postavil niti zraven niti na mesto načela sola scriptura; rad bi ga razu-
mel kot interpretament, ki ga lahko uporabimo pri vseh štirih izključu-
jočih členih, saj tematizira temeljno soodvisnost besede in vere. Pri tem
419
