Page 192 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 192
vpogled v evropske razprave ob 500-letnici
rom. V svojem zagovoru pravi Peter o Kristusu (Apd 4,12): »V nikomer
drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo
ime, po katerem naj bi se mi rešili.« Izjava zveni kot odmev na pisanje
apostola Pavla v pismih Filipljanom (2,9–11) in Rimljanom (10,9).
Martin Luther in reformatorji so te izjave zgostili v formulo solus
Christus – »samo Kristus«. Pri mladem Luthru ta formula še nima tis-
tega cerkveno kritičnega pomena, ki ga je dobila po njegovem reforma-
torskem obratu (Lohse 1995, 67). Da je samo v Kristusu odrešenje, je –
vzeto samo zase – prav tako tudi katoliška formula, kot je to sola gratia
– »samo iz milosti«. Svojo reformatorsko priostritev in razmejitev na-
sproti poznosrednjeveškemu katoliškemu nauku o milosti dobi solus
Christus šele po navezavi na sola fide – »samo po veri« – v povezanosti
s sola gratia in sola scriptura.
Na nek način je četverec eksluzivnih samo povezan s formulo »samo
Bog« (Ebeling 1981, 296). Tako radikalen pogled na Jezusa Kristusa kot
edinega odrešenika se zdi danes težko združljiv z zahtevo po toleranci,
še posebej v medreligijskem dialogu. Ali je biblijska izjava danes še teo-
loško veljavna ? Ali jo je treba v okviru teologije religij omehčati? Treba
je poudariti, da gre pri tem za ekumenski izziv in ne le za problem evan-
geličanske teologije religij. (Prim. Sattler in Leppin 2012)
Ob kritični razmejitvi nasproti tistim današnjim koncepcijam teo-
logije religij, ki imajo religijo za svoj vodilni pojem in bi rade izhajale iz
življenjske raznolikosti religij, bom tu zastopal tezo, da krščanski veri
ne gre za religijo ali duhovnost, ampak za Boga. Evangelij ne obljublja
»malih transcendenc«, ki jih lahko doživimo na dopustu ali na nogo-
metnem stadionu, temveč odgovarja na vprašanje, kaj je moja »edina
tolažba in upanje v življenju in smrti«, kot je to formuliral Heidelberški
katekizem (1563). Žgoči problem cerkva ni pomanjkanje kakršne koli
duhovnosti, temveč stiska jezika vere, ki se kaže v zastrašujočem ba-
naliziranju krščanskih verskih vsebin in kar je upravičeno kritizira-
no kot samosekularizacija cerkve. Ponovno poduhovljenje, ki ga mnogi
priporočajo kot odgovor na krizo cerkva, dejansko ni nikakršna alter-
nativa, ampak le dodatni pospešek takemu samosekulariziranju (Hu-
ber 1998, 10).
422
rom. V svojem zagovoru pravi Peter o Kristusu (Apd 4,12): »V nikomer
drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo
ime, po katerem naj bi se mi rešili.« Izjava zveni kot odmev na pisanje
apostola Pavla v pismih Filipljanom (2,9–11) in Rimljanom (10,9).
Martin Luther in reformatorji so te izjave zgostili v formulo solus
Christus – »samo Kristus«. Pri mladem Luthru ta formula še nima tis-
tega cerkveno kritičnega pomena, ki ga je dobila po njegovem reforma-
torskem obratu (Lohse 1995, 67). Da je samo v Kristusu odrešenje, je –
vzeto samo zase – prav tako tudi katoliška formula, kot je to sola gratia
– »samo iz milosti«. Svojo reformatorsko priostritev in razmejitev na-
sproti poznosrednjeveškemu katoliškemu nauku o milosti dobi solus
Christus šele po navezavi na sola fide – »samo po veri« – v povezanosti
s sola gratia in sola scriptura.
Na nek način je četverec eksluzivnih samo povezan s formulo »samo
Bog« (Ebeling 1981, 296). Tako radikalen pogled na Jezusa Kristusa kot
edinega odrešenika se zdi danes težko združljiv z zahtevo po toleranci,
še posebej v medreligijskem dialogu. Ali je biblijska izjava danes še teo-
loško veljavna ? Ali jo je treba v okviru teologije religij omehčati? Treba
je poudariti, da gre pri tem za ekumenski izziv in ne le za problem evan-
geličanske teologije religij. (Prim. Sattler in Leppin 2012)
Ob kritični razmejitvi nasproti tistim današnjim koncepcijam teo-
logije religij, ki imajo religijo za svoj vodilni pojem in bi rade izhajale iz
življenjske raznolikosti religij, bom tu zastopal tezo, da krščanski veri
ne gre za religijo ali duhovnost, ampak za Boga. Evangelij ne obljublja
»malih transcendenc«, ki jih lahko doživimo na dopustu ali na nogo-
metnem stadionu, temveč odgovarja na vprašanje, kaj je moja »edina
tolažba in upanje v življenju in smrti«, kot je to formuliral Heidelberški
katekizem (1563). Žgoči problem cerkva ni pomanjkanje kakršne koli
duhovnosti, temveč stiska jezika vere, ki se kaže v zastrašujočem ba-
naliziranju krščanskih verskih vsebin in kar je upravičeno kritizira-
no kot samosekularizacija cerkve. Ponovno poduhovljenje, ki ga mnogi
priporočajo kot odgovor na krizo cerkva, dejansko ni nikakršna alter-
nativa, ampak le dodatni pospešek takemu samosekulariziranju (Hu-
ber 1998, 10).
422
