Page 191 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 191
Ulrich H. J. Körtner
Sporočilo o opravičenju je namenjeno ljudem, ki se – moderno reče-
no – borijo za priznanje (Honneth 1992).4 Družbenih konfliktov ni mo-
goče zreducirati na ekonomske, saj so vedno tudi moralni in – kot spet
vidimo v zadnjem času – tudi religiozni. V tem, tudi skozi množične
medije pospeševanem boju za priznanje, cenjenost in pozornost ljudi
preganja strah pred brezpomembnostjo.5
Tudi vprašanje krivde in z njim vprašanji odpuščanja in sprejetja
niso zares izginili. Smisel oznanila o opravičenju se razkrije seveda le,
če se ne govori le o različnih obrazih krivde, ampak tudi o grehu. Z gre-
hom je mišljen zgrešen odnos do Boga, ki se manifestira v zgrešenem
odnosu do sebe, do sočloveka in vsega stvarstva. Greh (zgrešen odnos)
je globinska struktura boja za priznanje. Neprestan boj za priznanje je
znan že iz biblijskih pripovedi. Greh in stremljenje po priznanju sodita
skupaj že po starozaveznem pojmovanju. Pavel grešnega človeka opre-
deli kot Božjega sovražnika. Toda pavlinski nauk o opravičenju pove,
da je Bog človekovo sovražnost premagal in ga zaradi Kristusa kljub
grehom brezpogojno sprejel ter s tem priznal.
Opravičenje grešnika tudi pomeni, da se zdaj ta na nov način ra-
zume kot Božje stvarjenje. Cilj opravičenja je novo razumevanje člo-
veške ustvarjenosti. Ko je ponovno vzpostavljen neskvarjen odnos do
Boga, človek vzpostavi tudi nov odnos do narave, tokrat kot Božjega
stvarstva.
Samo Kristus
V novozaveznih Apostolskih delih se nahaja stavek, ki za današnja
ušesa v času tolerance in pluralnosti, a tudi religiozne ravnodušnosti
zveni skrajno izzivalno. Peter in Janez sta obtožena pred Velikim zbo-
4 Honneth se pri tem opira na Heglovo zgodnjo filozofijo.
5 Erich Fromm v strahu pred brezpomembnostjo, ki je bil zaznavan ob koncu srednjega veka,
vidi pomemben nagib za reformatorsko oznanjevanje Luthra in Calvina; pri tem seveda zatrju-
je, da vera pri Luthru te tesnobe mi zares premagala, temveč le kompenzirala. (Fromm [1941]
2000, 76 ff).
421
Sporočilo o opravičenju je namenjeno ljudem, ki se – moderno reče-
no – borijo za priznanje (Honneth 1992).4 Družbenih konfliktov ni mo-
goče zreducirati na ekonomske, saj so vedno tudi moralni in – kot spet
vidimo v zadnjem času – tudi religiozni. V tem, tudi skozi množične
medije pospeševanem boju za priznanje, cenjenost in pozornost ljudi
preganja strah pred brezpomembnostjo.5
Tudi vprašanje krivde in z njim vprašanji odpuščanja in sprejetja
niso zares izginili. Smisel oznanila o opravičenju se razkrije seveda le,
če se ne govori le o različnih obrazih krivde, ampak tudi o grehu. Z gre-
hom je mišljen zgrešen odnos do Boga, ki se manifestira v zgrešenem
odnosu do sebe, do sočloveka in vsega stvarstva. Greh (zgrešen odnos)
je globinska struktura boja za priznanje. Neprestan boj za priznanje je
znan že iz biblijskih pripovedi. Greh in stremljenje po priznanju sodita
skupaj že po starozaveznem pojmovanju. Pavel grešnega človeka opre-
deli kot Božjega sovražnika. Toda pavlinski nauk o opravičenju pove,
da je Bog človekovo sovražnost premagal in ga zaradi Kristusa kljub
grehom brezpogojno sprejel ter s tem priznal.
Opravičenje grešnika tudi pomeni, da se zdaj ta na nov način ra-
zume kot Božje stvarjenje. Cilj opravičenja je novo razumevanje člo-
veške ustvarjenosti. Ko je ponovno vzpostavljen neskvarjen odnos do
Boga, človek vzpostavi tudi nov odnos do narave, tokrat kot Božjega
stvarstva.
Samo Kristus
V novozaveznih Apostolskih delih se nahaja stavek, ki za današnja
ušesa v času tolerance in pluralnosti, a tudi religiozne ravnodušnosti
zveni skrajno izzivalno. Peter in Janez sta obtožena pred Velikim zbo-
4 Honneth se pri tem opira na Heglovo zgodnjo filozofijo.
5 Erich Fromm v strahu pred brezpomembnostjo, ki je bil zaznavan ob koncu srednjega veka,
vidi pomemben nagib za reformatorsko oznanjevanje Luthra in Calvina; pri tem seveda zatrju-
je, da vera pri Luthru te tesnobe mi zares premagala, temveč le kompenzirala. (Fromm [1941]
2000, 76 ff).
421
