Page 190 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 190
vpogled v evropske razprave ob 500-letnici
se je treba zavarovati pred nekaterimi zožitvami, ki so jih kritiki očita-
li teologiji Božje besede, ko so se pritoževali nad preobremenjenostjo z
besedami in zanemarjanjem izkustva pri evangeličanskem bogoslužju
(Kuhn 2002, 18–30). Prav tako naj bi solo verbo ne bil prehitro progla-
šen za razlikovalno značilnost med evangeličansko in katoliško tradi-
cijo v duhu kontroverzne teologije; do tega je namreč občasno prihaja-
lo ob polemikah o Skupni izjavi o nauku o opravičenju.2
Vsekakor ostaja odprto vprašanje, ali se je v Skupni izjavi zadosti
upoštevalo poanto reformatorskega nauka o opravičenju – ne glede na
vse razumevanje do prizadevanja doseči ekumensko soglasje. Vendar
se ne bomo ukvarjali v prvi vrsti s stanjem in z rezultati ekumenskega
razgovora o nauku o opravičenju, ampak predvsem z vprašanjem, koli-
ko lahko štirje reformatorski ekskluzivni členi pomagajo, da bi nauk o
opravičenju naredili aktualnega in razumljivega v sedanjosti.
Opravičenje danes
Pri površnem opazovanju se zdi, da je reformatorski nauk o opravi-
čenju v modernem času zastarel in neuporaben, saj so predstave o pos-
lednji sodbi, iskanje milostnega boga in strah pred kaznimi za grehe
zbledeli in je postal vprašljiv sam obstoj boga.3
Moderni dvom o nauku o opravičenju je tesno povezan s proble-
mom teodiceje. Teodiceja je mutirala v antropologijo. Če boga ni, osta-
ja kot subjekt delovanja v svetu samo človek. Od njega sta odvisna bla-
gostanje in odrešenje sveta. Ker manjka bog, je namesto opravičenja
človeka stopila nekultura lastnega prav, kot piše pisatelj Martin Walser
(2012). Domnevna odvečnost reformatorskega nauka o opravičenju je v
svojevrstnem protislovju z danes povsod navzočim pritiskom k javne-
mu opravičevanju in »tribunaliziranju« modernega življenja (Marqu-
ard 1981, 39ff).
2 Stališče predsedstva arnoldshainerske konference o Skupni izjavi v epd-Dokumentation 49/97;
kritično do njega Kuhn 2002, 20, op. 3.; Birmele 2003, 136.
3 Sledeči odstavki tega poglavja so prevzeti iz Körtner 2012b, 113–15.
420
se je treba zavarovati pred nekaterimi zožitvami, ki so jih kritiki očita-
li teologiji Božje besede, ko so se pritoževali nad preobremenjenostjo z
besedami in zanemarjanjem izkustva pri evangeličanskem bogoslužju
(Kuhn 2002, 18–30). Prav tako naj bi solo verbo ne bil prehitro progla-
šen za razlikovalno značilnost med evangeličansko in katoliško tradi-
cijo v duhu kontroverzne teologije; do tega je namreč občasno prihaja-
lo ob polemikah o Skupni izjavi o nauku o opravičenju.2
Vsekakor ostaja odprto vprašanje, ali se je v Skupni izjavi zadosti
upoštevalo poanto reformatorskega nauka o opravičenju – ne glede na
vse razumevanje do prizadevanja doseči ekumensko soglasje. Vendar
se ne bomo ukvarjali v prvi vrsti s stanjem in z rezultati ekumenskega
razgovora o nauku o opravičenju, ampak predvsem z vprašanjem, koli-
ko lahko štirje reformatorski ekskluzivni členi pomagajo, da bi nauk o
opravičenju naredili aktualnega in razumljivega v sedanjosti.
Opravičenje danes
Pri površnem opazovanju se zdi, da je reformatorski nauk o opravi-
čenju v modernem času zastarel in neuporaben, saj so predstave o pos-
lednji sodbi, iskanje milostnega boga in strah pred kaznimi za grehe
zbledeli in je postal vprašljiv sam obstoj boga.3
Moderni dvom o nauku o opravičenju je tesno povezan s proble-
mom teodiceje. Teodiceja je mutirala v antropologijo. Če boga ni, osta-
ja kot subjekt delovanja v svetu samo človek. Od njega sta odvisna bla-
gostanje in odrešenje sveta. Ker manjka bog, je namesto opravičenja
človeka stopila nekultura lastnega prav, kot piše pisatelj Martin Walser
(2012). Domnevna odvečnost reformatorskega nauka o opravičenju je v
svojevrstnem protislovju z danes povsod navzočim pritiskom k javne-
mu opravičevanju in »tribunaliziranju« modernega življenja (Marqu-
ard 1981, 39ff).
2 Stališče predsedstva arnoldshainerske konference o Skupni izjavi v epd-Dokumentation 49/97;
kritično do njega Kuhn 2002, 20, op. 3.; Birmele 2003, 136.
3 Sledeči odstavki tega poglavja so prevzeti iz Körtner 2012b, 113–15.
420
