Page 29 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 29
zdravko kobe
V predavanjih iz istega obdobja je problem geneze moralnega ob-
čutja podobno označil za »kamen modrosti«, se pravi za nalogo, ki je
nerešljiva, nekako tako kot pretvorba svinca v zlato.22 To oceno je oh-
ranil tudi po prelomu, ki ga je po izidu Kritike čistega uma predstavlja-
la opustitev teorije moralnosti kot vrednosti biti srečen. Še v Utemeljit
vi metafizike nravi Kant navaja, da je »popolnoma nemogoče uvideti,
[…] kako lahko gola misel, ki ne vsebuje nič čutnega, proizvede obču-
tek ugodja ali neugodja« (Kant [1974, 7:98] 2005, 74), ter podobno, da
»noben človeški um ne more razložiti« tega, »kako je lahko čisti um […]
sam zase praktičen«, to je, »kako je lahko golo načelo občeveljavnosti
[…] samo zase gonilo« (Kant [1974, 7:99] 2005, 75–76]).
V Kritiki praktičnega uma ta omejitev nato pade. Nepojmljivo je med
tem očitno postalo pojmljivo, saj skuša Kant zdaj »pokazati«, da je »čis-
ti um sam zase zadosten za določitev volje«, in tudi določiti, »na kak-
šen način moralni zakon postane gonilo« (Kant 1974, 7:192] 1993, 72).
Geneza moralnega občutja naj bi se, tako sedaj Kant, odvijala po dvo-
stopenjski shemi, določljivi a priori. V izhodišču moralni zakon na sub
jekt naslavlja brezpogojno zahtevo, ki se ne ozira na njegova partiku-
larna nagnjenja, in s tem »prelomi z njegovim samoljubljem«. V prvem
koraku torej moralni zakon subjekt nujno poniža, prizadene njegovo
prevzetnost, v kateri sebe jemlje za središče svojega sveta, mu povzro-
či »bolečino«. V drugem koraku pa se to negativno občutje samodej-
no sprevrže v pozitivno občutje, v občutje spoštovanja, ki lahko sedaj
kot tako nastopa kot gonilo za izvedbo moralnega dejanja sredi pojav-
nega sveta.
Kako pride do preobrata? Da bi ga pojasnil, Kant poseže po argu-
mentu, po katerem je v končnem seštevku vseeno, ali neposredno okre-
pimo gonilo za moralno delovanje ali pa odstranimo tiste ovire, ki de-
lujejo v nasprotju s tem gonilom. »Kajti vsako zmanjševanje ovir neke
dejavnosti je pospeševanje te dejavnosti same.« (Kant 1974, 7:200 [1993,
22 Prim. Kant 2004, 68– 69: »Moralno občutje je sposobnost biti aficiran od moralne sodbe. […]
Nihče ne more razumeti in ne bo uvidel, da ima razum poleg sojenja gibalno moč. Razum vse-
kakor lahko sodi, toda dati tej razumski sodbi moč in da bi postala gonilo, ki giblje voljo, da iz-
vrši dejanje, to je kamen modrosti.«
259
V predavanjih iz istega obdobja je problem geneze moralnega ob-
čutja podobno označil za »kamen modrosti«, se pravi za nalogo, ki je
nerešljiva, nekako tako kot pretvorba svinca v zlato.22 To oceno je oh-
ranil tudi po prelomu, ki ga je po izidu Kritike čistega uma predstavlja-
la opustitev teorije moralnosti kot vrednosti biti srečen. Še v Utemeljit
vi metafizike nravi Kant navaja, da je »popolnoma nemogoče uvideti,
[…] kako lahko gola misel, ki ne vsebuje nič čutnega, proizvede obču-
tek ugodja ali neugodja« (Kant [1974, 7:98] 2005, 74), ter podobno, da
»noben človeški um ne more razložiti« tega, »kako je lahko čisti um […]
sam zase praktičen«, to je, »kako je lahko golo načelo občeveljavnosti
[…] samo zase gonilo« (Kant [1974, 7:99] 2005, 75–76]).
V Kritiki praktičnega uma ta omejitev nato pade. Nepojmljivo je med
tem očitno postalo pojmljivo, saj skuša Kant zdaj »pokazati«, da je »čis-
ti um sam zase zadosten za določitev volje«, in tudi določiti, »na kak-
šen način moralni zakon postane gonilo« (Kant 1974, 7:192] 1993, 72).
Geneza moralnega občutja naj bi se, tako sedaj Kant, odvijala po dvo-
stopenjski shemi, določljivi a priori. V izhodišču moralni zakon na sub
jekt naslavlja brezpogojno zahtevo, ki se ne ozira na njegova partiku-
larna nagnjenja, in s tem »prelomi z njegovim samoljubljem«. V prvem
koraku torej moralni zakon subjekt nujno poniža, prizadene njegovo
prevzetnost, v kateri sebe jemlje za središče svojega sveta, mu povzro-
či »bolečino«. V drugem koraku pa se to negativno občutje samodej-
no sprevrže v pozitivno občutje, v občutje spoštovanja, ki lahko sedaj
kot tako nastopa kot gonilo za izvedbo moralnega dejanja sredi pojav-
nega sveta.
Kako pride do preobrata? Da bi ga pojasnil, Kant poseže po argu-
mentu, po katerem je v končnem seštevku vseeno, ali neposredno okre-
pimo gonilo za moralno delovanje ali pa odstranimo tiste ovire, ki de-
lujejo v nasprotju s tem gonilom. »Kajti vsako zmanjševanje ovir neke
dejavnosti je pospeševanje te dejavnosti same.« (Kant 1974, 7:200 [1993,
22 Prim. Kant 2004, 68– 69: »Moralno občutje je sposobnost biti aficiran od moralne sodbe. […]
Nihče ne more razumeti in ne bo uvidel, da ima razum poleg sojenja gibalno moč. Razum vse-
kakor lahko sodi, toda dati tej razumski sodbi moč in da bi postala gonilo, ki giblje voljo, da iz-
vrši dejanje, to je kamen modrosti.«
259
