Page 64 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 64
razprave, študije
sedaj še zvezana z velikimi težavami, denimo z malimi državami, a za raz
vojno sposobnost nacije izjemen dobiček, in bo šele v prihodnosti donašal
vse sadove, če bo premagan ta sam enostranski stadij.«
Zlasti pa je zanimivo neposredno nadaljevanje, ki kaže, da je Engels
zaznal tudi protestantsko teologijo svojega časa:
Potem: nemški protestantizem je edina moderna oblika krščanstva, ki
je vredna kritike. Katolicizem že v 18. stoletju pod kritiko, predmet pole-
mike (kakšni osli so torej starokatoliki!). Angleški je razpadel na x sekt,
brez teološkega razvoja, ali tak, katerega vsaka stopnja se je fiksirala kot
sekta. Edino nemški ima neko teologijo in s tem neki predmet kritike
– historične, filološke in filozofske. To je dala Nemčija, brez nemškega
protestantizma nemogoča, pa vendar absolutno nujna. Neke religije, kot
je krščanstvo, se ne uniči zgolj z zasmehom in invektivo, biti hoče tudi
znanstveno presežena, se pravi, zgodovinsko pojasnjena, in tega tudi nara-
voslovje ne spravi skupaj. (2MEGA I,24:347-8)
Zavzemanje za »kritiko religije« pa se povezuje s hkratnim odločnim
obsojanjem zahtev po »prepovedi religije«, ki jih znova in znova postav
ljajo politični emigranti po porazu komune, zlasti blanquisti.
Ampak to našim blanquistom ne more ugajati. Da bi dokazali, da
so najradikalnejši, odpravljajo Boga, kot 1793, z dekretom: 'Komuna naj
za večno osvobodi človeštvo te pošasti pretekle bede (Boga), tega vzro-
ka' (neobstoječi Bog je vzrok!) 'njihove zdajšnje bede. – V komuni ni pro
stora za farje; vsaka religijska manifestacija, vsaka religijska organizacija
mora biti prepovedana.' In to zahtevo spremeniti ljudi v ateiste par ordre
du mufti podpisujeta dva člana komune, ki sta pač resnično imela dovolj
priložnosti izkusiti, da prvič lahko na papirju neznansko mnogo ukažeš,
ne da bi bilo zato to moralo biti izvršeno, in drugič, da so preganjanja naj
boljše sredstvo, da podpreš nezaželena prepričanja! Tole je gotovo: edina
usluga, ki jo dandanes še lahko narediš Bogu, je to, da ateizem razglasiš
za prisilni člen vere in Bismarckove zakone cerkvenega kulturnega boja
presežeš s prepovedjo religije sploh. (2MEGA I,24:375)
294
sedaj še zvezana z velikimi težavami, denimo z malimi državami, a za raz
vojno sposobnost nacije izjemen dobiček, in bo šele v prihodnosti donašal
vse sadove, če bo premagan ta sam enostranski stadij.«
Zlasti pa je zanimivo neposredno nadaljevanje, ki kaže, da je Engels
zaznal tudi protestantsko teologijo svojega časa:
Potem: nemški protestantizem je edina moderna oblika krščanstva, ki
je vredna kritike. Katolicizem že v 18. stoletju pod kritiko, predmet pole-
mike (kakšni osli so torej starokatoliki!). Angleški je razpadel na x sekt,
brez teološkega razvoja, ali tak, katerega vsaka stopnja se je fiksirala kot
sekta. Edino nemški ima neko teologijo in s tem neki predmet kritike
– historične, filološke in filozofske. To je dala Nemčija, brez nemškega
protestantizma nemogoča, pa vendar absolutno nujna. Neke religije, kot
je krščanstvo, se ne uniči zgolj z zasmehom in invektivo, biti hoče tudi
znanstveno presežena, se pravi, zgodovinsko pojasnjena, in tega tudi nara-
voslovje ne spravi skupaj. (2MEGA I,24:347-8)
Zavzemanje za »kritiko religije« pa se povezuje s hkratnim odločnim
obsojanjem zahtev po »prepovedi religije«, ki jih znova in znova postav
ljajo politični emigranti po porazu komune, zlasti blanquisti.
Ampak to našim blanquistom ne more ugajati. Da bi dokazali, da
so najradikalnejši, odpravljajo Boga, kot 1793, z dekretom: 'Komuna naj
za večno osvobodi človeštvo te pošasti pretekle bede (Boga), tega vzro-
ka' (neobstoječi Bog je vzrok!) 'njihove zdajšnje bede. – V komuni ni pro
stora za farje; vsaka religijska manifestacija, vsaka religijska organizacija
mora biti prepovedana.' In to zahtevo spremeniti ljudi v ateiste par ordre
du mufti podpisujeta dva člana komune, ki sta pač resnično imela dovolj
priložnosti izkusiti, da prvič lahko na papirju neznansko mnogo ukažeš,
ne da bi bilo zato to moralo biti izvršeno, in drugič, da so preganjanja naj
boljše sredstvo, da podpreš nezaželena prepričanja! Tole je gotovo: edina
usluga, ki jo dandanes še lahko narediš Bogu, je to, da ateizem razglasiš
za prisilni člen vere in Bismarckove zakone cerkvenega kulturnega boja
presežeš s prepovedjo religije sploh. (2MEGA I,24:375)
294
