Page 61 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 61
božidar debenjak
V antičnem svetu, v boljšem času dobičkarstvo prepovedano, tj. obresti
niso dovoljene. Pozneje zakonsko. Zelo prevladuje. Teoretsko vedno – kot
pri Aristotelu – naziranje, da je na sebi in za sebe slabo.
V krščanskem srednjem veku 'greh' in 'kanonično' prepovedano.
Novi vek. Luther. Še katoliško pogansko pojmovanje. Zelo se širi – de-
loma zaradi vladne potrebe po denarju, razvoja trgovine in manufak-
ture, nujnosti udenarjenja produkta. A že zatrjujejo njegovo meščansko
upravičenost.
Holandija. Prva apologija dobičkarstva. Tam je tudi najprej moderni-
zirano, podvrženo produktivnemu ali komercialnemu kapitalu.
Anglija. 17. stol. Polemika ne več proti dobičkarstvu na sebi, temveč
proti velikosti obresti, njihovo dominirajoče razmerje do kredita. Nuja
ustvariti formo kredita. Nasilne določbe.
18. stol. Bentham. Svobodno dobičkarstvo pripoznano za element kapi
talistične produkcije.
Sledi drugi del citatov pod naslovom »Obresti kot nadomestilo ško-
de«, ki se zaključi s komentarjem:
Formulirano nadvse slikovito in hkrati tako, da zadene po eni stra-
ni značaj staromodnega dobičkarstva, po drugi strani pa kapitala sploh, z
'interesse phantasticum', 'odškodovanju, ki po naravi priraste' denarju in
blagu, frazi splošne koristnosti, 'pobožnemu' izgledu dobičkarja, ki ni 'ka-
kor drugi ljudje', videzu, da se daje, medtem ko se jemlje, in spušča ven,
medtem ko se pobira noter. (2MEGA II,3.:1537, 2MEGA II,3.:1527 [Tukaj
stojim, 170])
V rokopisnem razdelku »Presežna vrednost in profit« ponovno
omenja Luthrove prirasle obresti. (2MEGA II,3.:1602)
Visoka ocena Luthrove ekonomske analize se nadaljuje tudi v Ka-
pitalu. V prvi nemški izdaji ga navaja kar na petih mestih, najprej ob
preobrazbi denarja v plačilno sredstvo (2MEGA II,5:92), potem ob dom-
nevnih »uslugah« (2MEGA II,5:142), nato »die Gesellschaft Monopo-
lia« (družbo monopolija, 2MEGA II,5:247 in ponovno 2MEGA II,5:603).
Sledi obsežen citat iz navodila Fararjem ... (2MEGA II,5:477s). Glavna
291
V antičnem svetu, v boljšem času dobičkarstvo prepovedano, tj. obresti
niso dovoljene. Pozneje zakonsko. Zelo prevladuje. Teoretsko vedno – kot
pri Aristotelu – naziranje, da je na sebi in za sebe slabo.
V krščanskem srednjem veku 'greh' in 'kanonično' prepovedano.
Novi vek. Luther. Še katoliško pogansko pojmovanje. Zelo se širi – de-
loma zaradi vladne potrebe po denarju, razvoja trgovine in manufak-
ture, nujnosti udenarjenja produkta. A že zatrjujejo njegovo meščansko
upravičenost.
Holandija. Prva apologija dobičkarstva. Tam je tudi najprej moderni-
zirano, podvrženo produktivnemu ali komercialnemu kapitalu.
Anglija. 17. stol. Polemika ne več proti dobičkarstvu na sebi, temveč
proti velikosti obresti, njihovo dominirajoče razmerje do kredita. Nuja
ustvariti formo kredita. Nasilne določbe.
18. stol. Bentham. Svobodno dobičkarstvo pripoznano za element kapi
talistične produkcije.
Sledi drugi del citatov pod naslovom »Obresti kot nadomestilo ško-
de«, ki se zaključi s komentarjem:
Formulirano nadvse slikovito in hkrati tako, da zadene po eni stra-
ni značaj staromodnega dobičkarstva, po drugi strani pa kapitala sploh, z
'interesse phantasticum', 'odškodovanju, ki po naravi priraste' denarju in
blagu, frazi splošne koristnosti, 'pobožnemu' izgledu dobičkarja, ki ni 'ka-
kor drugi ljudje', videzu, da se daje, medtem ko se jemlje, in spušča ven,
medtem ko se pobira noter. (2MEGA II,3.:1537, 2MEGA II,3.:1527 [Tukaj
stojim, 170])
V rokopisnem razdelku »Presežna vrednost in profit« ponovno
omenja Luthrove prirasle obresti. (2MEGA II,3.:1602)
Visoka ocena Luthrove ekonomske analize se nadaljuje tudi v Ka-
pitalu. V prvi nemški izdaji ga navaja kar na petih mestih, najprej ob
preobrazbi denarja v plačilno sredstvo (2MEGA II,5:92), potem ob dom-
nevnih »uslugah« (2MEGA II,5:142), nato »die Gesellschaft Monopo-
lia« (družbo monopolija, 2MEGA II,5:247 in ponovno 2MEGA II,5:603).
Sledi obsežen citat iz navodila Fararjem ... (2MEGA II,5:477s). Glavna
291
