Page 79 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 79
cvetka hedžet tÓth
k duhu preroške kritike in z njo povezanim pričakovanjem. Vse to je
usodn o vplivalo na njegovo življenje in ga bistveno zaznamovalo, ko je
celo sam protestantizem razumel kot preroško sodbo in zapisal:
Kajti protestantizem je nekaj več kot zgolj oslabljena oblika katoliciz-
ma le tedaj, kadar v sebi ohrani živost protesta proti vsaki svoji uresničitvi.
Ta protest ni racionalna kritika, temveč preroška sodba. Ni avtonomen,
temveč teonomen, tudi tedaj, kot je to pogosto v preroškem boju, kadar
se pojavlja v zelo racionalnih in zelo humanističnih oblikah. S teonomno,
preroško besedo presežemo nasprotje med avtonomijo in heteronomijo.
Toda če protest in preroška kritika v vsakem trenutku živita v protestan-
tizmu, se postavi vprašanje: kako se lahko protestantizem sploh udeja-
nji? Njegovo udejanjenje v bogočastju, pridigi in poučevanju predpostav-
lja takšne oblike, ki jih je mogoče izraziti. Cerkvena delujočnost osebnega,
religioznega življenja, da, prav sama preroška beseda predpostavljata za
kramentalno osnovo, polnost, ki ji daje življenje. In to ne more bivati le na
svoji lastni meji, temveč tudi v svoji sredini, v svoji polnosti. Kritično nače-
lo, protestantski protest je nujno korektiven, toda ne konstitutiven [...] Pro-
testantizem mora biti nenehno vpet med zakramentalnim ter preroškim,
konstitutivnim in korektivnim elementom. Če se vez med temi elemen-
ti poruši, se njen prvi del spremeni v heteronomnega in demonskega, njen
drugi del pa v praznega in dvomljivega. Njihovo enotnost kot simbol in re-
alnost vidim v novozavezni podobi Jezusa na križu vse dotlej, dokler je v
tem človekova najvišja religiozna možnost tako postavljena kot tudi prese-
žena. (Tillich [1962a] 1959–75, 12:28–29)
Glede Nove zaveze o njem mnogo pove misel, ki jo je podal leta 1911,
namreč »kako naj bi razumeli krščanski nauk, če bi bilo zgodovinsko
verjetno, da Jezus kot zgodovinska oseba ni obstajal«.
Nasproti kompromisom, s katerimi sem se že tedaj soočal in ki jih se-
daj Emil Brunner ponovno spravlja v skušnjavo, še danes vztrajam pri ra-
dikalizmu tega vprašanja. Osnova krščanske vere ni zgodovinski Jezus,
temveč svetopisemska podoba Jezusa. Ne iz dneva v dan spreminjajoči se
umetnostni produkt zgodovinske tehnike, temveč prav iz realnega člove-
309
k duhu preroške kritike in z njo povezanim pričakovanjem. Vse to je
usodn o vplivalo na njegovo življenje in ga bistveno zaznamovalo, ko je
celo sam protestantizem razumel kot preroško sodbo in zapisal:
Kajti protestantizem je nekaj več kot zgolj oslabljena oblika katoliciz-
ma le tedaj, kadar v sebi ohrani živost protesta proti vsaki svoji uresničitvi.
Ta protest ni racionalna kritika, temveč preroška sodba. Ni avtonomen,
temveč teonomen, tudi tedaj, kot je to pogosto v preroškem boju, kadar
se pojavlja v zelo racionalnih in zelo humanističnih oblikah. S teonomno,
preroško besedo presežemo nasprotje med avtonomijo in heteronomijo.
Toda če protest in preroška kritika v vsakem trenutku živita v protestan-
tizmu, se postavi vprašanje: kako se lahko protestantizem sploh udeja-
nji? Njegovo udejanjenje v bogočastju, pridigi in poučevanju predpostav-
lja takšne oblike, ki jih je mogoče izraziti. Cerkvena delujočnost osebnega,
religioznega življenja, da, prav sama preroška beseda predpostavljata za
kramentalno osnovo, polnost, ki ji daje življenje. In to ne more bivati le na
svoji lastni meji, temveč tudi v svoji sredini, v svoji polnosti. Kritično nače-
lo, protestantski protest je nujno korektiven, toda ne konstitutiven [...] Pro-
testantizem mora biti nenehno vpet med zakramentalnim ter preroškim,
konstitutivnim in korektivnim elementom. Če se vez med temi elemen-
ti poruši, se njen prvi del spremeni v heteronomnega in demonskega, njen
drugi del pa v praznega in dvomljivega. Njihovo enotnost kot simbol in re-
alnost vidim v novozavezni podobi Jezusa na križu vse dotlej, dokler je v
tem človekova najvišja religiozna možnost tako postavljena kot tudi prese-
žena. (Tillich [1962a] 1959–75, 12:28–29)
Glede Nove zaveze o njem mnogo pove misel, ki jo je podal leta 1911,
namreč »kako naj bi razumeli krščanski nauk, če bi bilo zgodovinsko
verjetno, da Jezus kot zgodovinska oseba ni obstajal«.
Nasproti kompromisom, s katerimi sem se že tedaj soočal in ki jih se-
daj Emil Brunner ponovno spravlja v skušnjavo, še danes vztrajam pri ra-
dikalizmu tega vprašanja. Osnova krščanske vere ni zgodovinski Jezus,
temveč svetopisemska podoba Jezusa. Ne iz dneva v dan spreminjajoči se
umetnostni produkt zgodovinske tehnike, temveč prav iz realnega člove-
309
