Page 19 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 19
CIRIL SOR^
nastaja kultura življenja, v kateri ne velja pravilo: živeti na račun
drugega, temveč: živeti skupaj in za drugega, pa naj bo ta drugi človek,
žival, rastlina ali neživa narava.
Sveti Duh prebuja v človeštvu duha odgovornosti za stvarstvo, s tem pa
tudi ekološki čut. Odgovornost do narave je odgovornost do nas
samih in naših potomcev. To spada k ljubezni do sebe in k ljubezni
do bližnjega; končno pa tudi k spoštovanju in ljubezni do Stvarnika.
Sveti Duh je poslan v ta svetni svet prav zato, da bi pripeljal božje
stvarjenje (to moramo gledati v dinamičnem pomenu) in Kristusovo
odrešenjsko delo do dovršitve. Tako se Sveti Duh po vsej pravici
imenuje »Bog na delu« sredi stvarstva in sredi zgodovine.
Sveti Duh garant prihodnosti stvarstva
Na drugi strani pa je Sveti Duh »predujem, ara« prihodnjega stvarstva.
Zato pravimo, da je Sveti Duh eshatološki dar, dar, ki vodi stvarstvo
k njegovi dokončni uresničitvi. Cilj stvarstva torej ni v uničenju,
ampak v poveličanju! Če nam je to pred očmi, potem bomo znali z
njim tudi bolj odgovorno ravnati in spoštovati njegovo notranjo
zakonitost. Torej je Sveti Duh tisti, ki po svojem poslanstvu (prejetem
od Očeta in Sina) »pripravlja« zgodovino in stvarstvo za eshatološko
prihodnost. Zato ni vsak »napredek« in razvoj že resničen napredek
in razvoj. Dokler je napredek v službi razkroja in uničevanja narave,
je to izraz in vzrok nazadovanja, pa naj si človek pri tem še toliko
domišlja. Tak razvoj je izraz človekove kratkovidnosti in iskanja
napačnega izhoda. Prav Sveti Duh širi človeku obzorje in ga usmerja
v resnično prihodnost, ki bo prihodnost človeka in sveta, ter ne
človeka na račun sveta. Torej: »Nobenega odrešenja in poveličanja brez
zemlje – nulla salus sine terra!« (Moltmann, 1995:301). Duh varuje
človeka pred svetobežnostjo, saj se novo stvarstvo začenja že na tem
svetu; obenem pa tudi pred napačno navezanostjo na ta svet, kajti
»prihodnji svet« bo veličastnejši in popolnejši, kakor bi ga mogli
»zgraditi« z materialom, ki ga ponuja sedanje stvarstvo (zaljubljenost
v svet je napačna navezanost nanj in človek mu s tem ne dela nobene
usluge, ker ga ljubi zaradi trenutne koristi). Človekova zgodovina je
označena tudi z neprestanim iskanjem prave mere, ravnovesja med
tema dvema odnosoma do sveta: svetobežnostjo in napačno naveza-
17
nastaja kultura življenja, v kateri ne velja pravilo: živeti na račun
drugega, temveč: živeti skupaj in za drugega, pa naj bo ta drugi človek,
žival, rastlina ali neživa narava.
Sveti Duh prebuja v človeštvu duha odgovornosti za stvarstvo, s tem pa
tudi ekološki čut. Odgovornost do narave je odgovornost do nas
samih in naših potomcev. To spada k ljubezni do sebe in k ljubezni
do bližnjega; končno pa tudi k spoštovanju in ljubezni do Stvarnika.
Sveti Duh je poslan v ta svetni svet prav zato, da bi pripeljal božje
stvarjenje (to moramo gledati v dinamičnem pomenu) in Kristusovo
odrešenjsko delo do dovršitve. Tako se Sveti Duh po vsej pravici
imenuje »Bog na delu« sredi stvarstva in sredi zgodovine.
Sveti Duh garant prihodnosti stvarstva
Na drugi strani pa je Sveti Duh »predujem, ara« prihodnjega stvarstva.
Zato pravimo, da je Sveti Duh eshatološki dar, dar, ki vodi stvarstvo
k njegovi dokončni uresničitvi. Cilj stvarstva torej ni v uničenju,
ampak v poveličanju! Če nam je to pred očmi, potem bomo znali z
njim tudi bolj odgovorno ravnati in spoštovati njegovo notranjo
zakonitost. Torej je Sveti Duh tisti, ki po svojem poslanstvu (prejetem
od Očeta in Sina) »pripravlja« zgodovino in stvarstvo za eshatološko
prihodnost. Zato ni vsak »napredek« in razvoj že resničen napredek
in razvoj. Dokler je napredek v službi razkroja in uničevanja narave,
je to izraz in vzrok nazadovanja, pa naj si človek pri tem še toliko
domišlja. Tak razvoj je izraz človekove kratkovidnosti in iskanja
napačnega izhoda. Prav Sveti Duh širi človeku obzorje in ga usmerja
v resnično prihodnost, ki bo prihodnost človeka in sveta, ter ne
človeka na račun sveta. Torej: »Nobenega odrešenja in poveličanja brez
zemlje – nulla salus sine terra!« (Moltmann, 1995:301). Duh varuje
človeka pred svetobežnostjo, saj se novo stvarstvo začenja že na tem
svetu; obenem pa tudi pred napačno navezanostjo na ta svet, kajti
»prihodnji svet« bo veličastnejši in popolnejši, kakor bi ga mogli
»zgraditi« z materialom, ki ga ponuja sedanje stvarstvo (zaljubljenost
v svet je napačna navezanost nanj in človek mu s tem ne dela nobene
usluge, ker ga ljubi zaradi trenutne koristi). Človekova zgodovina je
označena tudi z neprestanim iskanjem prave mere, ravnovesja med
tema dvema odnosoma do sveta: svetobežnostjo in napačno naveza-
17
