Page 22 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 22
RAZPRAVE, [TUDIJE
teljskega in zgodovinskega božjega nemira, ampak tudi v pozitivnem
smislu večno blaženost in večni mir Boga samega. Zato je to miro-
vanje večkrat povezano z »veseljem Boga samega«.
Jezus iz Nazareta je začel svoje javno delovanje prav z oznanjenjem
mesijanskega časa. Prišel je zato, da napove leto Gospodovega usmi-
ljenja (prim. Lk 4,18). Z njegovim delovanjem, izlitjem Svetega Duha,
ki je Duh novega stvarstva, smrtjo in vstajenjem se je ta mesijanski
čas uresničil. Zato obhajamo kristjani prvi dan tedna, ki je za nas
tudi osmi dan, kot praznik vstajenja, kajti to je prvi dan novega
stvarstva. Tako je novo stvarstvo v bistvu že vzpostavljeno in potrebuje
samo še dokončne dovršitve. Krščansko obhajanje nedelje ima zato
veliko večjo vsebino in pomen za stvarstvo kakor pa starozavezna
sobota. »Večna velika noč«, »praznik brez konca« bo v večnosti do-
vršitev tistega praznovanja, ki ga še »na poti« obhaja odrešeni človek.
Če lahko rečemo za starozavezno soboto, da pripravlja pot mesijan-
skemu času, potem velja za nedeljo, da je že predokus tega časa, saj je
s Kristusom že nastopil. Kolikor je stvarstvo privzeto v to »nedeljsko«
praznovanje že sedaj, je za človeka tudi prostor praznovanja in veselja,
ki sta eshatološki razsežnosti bivanja (prim. Sorč, 1982:200–214).
Za sklep
Stvarstvo je čudoviti Božji dar in znamenje njegove neprecenljive
ljubezni. Ekološki in vseobsegajoči pogled nalaga človeku nalogo, da
si prizadeva za ohranjanje stvarstva zaradi njega samega. Sicer pa smo
tudi odgovorni prihodnjim rodovom. Zapustiti jim moramo takšen
svet, ki jim bo omogočal življenja vredno bivanje na tej zemlji.
Politika in gospodarstvo, ki stavita na vse večjo rast in porabo,
bosta zgrešila cilj in sta obsojena na propad. Viri so omejeni in
neomejene rasti ni! Zato ekologija ni zgolj tehnični in okoljevarstveni
problem, ampak je tudi etični in teološki problem. Še več, je tudi
problem vseh kristjanov (ekumenski) in vseh religij (medreligijski).
Po besedah Ernsta Ulricha von Weizsäckerja mora homo oeconomicus
dvajsetega stoletja postati v enaindvajsetem stoletju homo oecologicus
(Weizsäcker, 1999:33–54). Pri tem ima svojo pomembno vlogo pnev-
matološka ekologija.
20
teljskega in zgodovinskega božjega nemira, ampak tudi v pozitivnem
smislu večno blaženost in večni mir Boga samega. Zato je to miro-
vanje večkrat povezano z »veseljem Boga samega«.
Jezus iz Nazareta je začel svoje javno delovanje prav z oznanjenjem
mesijanskega časa. Prišel je zato, da napove leto Gospodovega usmi-
ljenja (prim. Lk 4,18). Z njegovim delovanjem, izlitjem Svetega Duha,
ki je Duh novega stvarstva, smrtjo in vstajenjem se je ta mesijanski
čas uresničil. Zato obhajamo kristjani prvi dan tedna, ki je za nas
tudi osmi dan, kot praznik vstajenja, kajti to je prvi dan novega
stvarstva. Tako je novo stvarstvo v bistvu že vzpostavljeno in potrebuje
samo še dokončne dovršitve. Krščansko obhajanje nedelje ima zato
veliko večjo vsebino in pomen za stvarstvo kakor pa starozavezna
sobota. »Večna velika noč«, »praznik brez konca« bo v večnosti do-
vršitev tistega praznovanja, ki ga še »na poti« obhaja odrešeni človek.
Če lahko rečemo za starozavezno soboto, da pripravlja pot mesijan-
skemu času, potem velja za nedeljo, da je že predokus tega časa, saj je
s Kristusom že nastopil. Kolikor je stvarstvo privzeto v to »nedeljsko«
praznovanje že sedaj, je za človeka tudi prostor praznovanja in veselja,
ki sta eshatološki razsežnosti bivanja (prim. Sorč, 1982:200–214).
Za sklep
Stvarstvo je čudoviti Božji dar in znamenje njegove neprecenljive
ljubezni. Ekološki in vseobsegajoči pogled nalaga človeku nalogo, da
si prizadeva za ohranjanje stvarstva zaradi njega samega. Sicer pa smo
tudi odgovorni prihodnjim rodovom. Zapustiti jim moramo takšen
svet, ki jim bo omogočal življenja vredno bivanje na tej zemlji.
Politika in gospodarstvo, ki stavita na vse večjo rast in porabo,
bosta zgrešila cilj in sta obsojena na propad. Viri so omejeni in
neomejene rasti ni! Zato ekologija ni zgolj tehnični in okoljevarstveni
problem, ampak je tudi etični in teološki problem. Še več, je tudi
problem vseh kristjanov (ekumenski) in vseh religij (medreligijski).
Po besedah Ernsta Ulricha von Weizsäckerja mora homo oeconomicus
dvajsetega stoletja postati v enaindvajsetem stoletju homo oecologicus
(Weizsäcker, 1999:33–54). Pri tem ima svojo pomembno vlogo pnev-
matološka ekologija.
20
