Page 18 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 18
RAZPRAVE, [TUDIJE
niku pa ne sme zamegliti ali izključiti dejstva njegove nedostopnosti.
Hkrati pa moramo stvarstvo vedno gledati v luči novega stvarstva.
Prav to razpadljivo, padlo, zatirano stvarstvo je naravnano na odreše-
nje in polno dovršitev.« (Hilberath, 1992:545; prim. 543–547.)
Sveti Duh na strani življenja
Bog »čuti« veliko »odgovornost« do svojega stvarstva, saj je to,
kar je narejeno iz ljubezni, predmet velike skrbi in odgovornosti
(prim. Sorč, 1986:335–336). Zato Bog svojega stvarstva tudi nikoli ne
zapušča, ampak ga, ne toliko po nekih brezdušnih zakonih, kolikor s
svojim ljubečim spremljanjem, vzdržuje in ohranja. Ta »življenje
ljubeči Gospod« je vedno na strani življenja ter bivanje in življenje
omogoča ter ohranja. Ker je stvarstvo »domačija«, katero je pripravil
Bog v svoji skrbi za človeka, od človeka pričakuje, da zanjo skrbi,
kakor bi skrbel za svoj dom. Drži, da je stvarstvo izročeno človeku, da
ga »obdeluje in varuje« (prim. 1 Mz 2,15) ter sme živa bitja poime-
novati, kar pomeni, da ima nekakšno oblast nad njimi. Toda to ob-
delovanje in poimenovanje je v službi upoštevanja in odkrivanja
realnih zakonitosti in relativne samostojnosti stvari samih. Podoba
iz jahvističnega poročila o stvarjenju, ki nam opiše dogodek, ko Jahve
pripelje k človeku živali, da bi jih imenoval (1 Mz 2,19 s.), nam odkrije
prepad med človekom in ostalim stvarstvom (sebi primerne družice
ne najde človek med živalmi, temveč v njemu enakem bitju). Vendar
pa iz tega ne smemo sklepati, da so živali ustvarjene samo zaradi
človeka, zato, da bi jih človek izkoriščal. Podelitev imena torej ni zgolj
enostransko dejanje oblasti in prilaščanja, marveč predvsem izraz
spoštovanja in priznanja drugačnosti teh bitij, drugačnosti, ki je
nezamenljiva (prim. Lüpke, 1992:65–67). »Gospodovati živalim« in
»podvreči si zemljo« (prim. 1 Mz 1, 26.28) ne pomeni ostalemu
stvarstvu svojevoljno vsiliti svoje zakone, temveč pomeni odkriti
njihove lastne zakonitosti ter jih spoštovati in upoštevati pri ravnanju
z njimi! Samo tako bodo mogle človeku »služiti«. Upoštevati zakoni-
tosti žive in nežive narave pomeni spoštovati njuno sožitje in soodvis-
nost. Narava ni naklonjena »monokulturi«, temveč sestavlja biotope,
življenjska okolja, območja, v katerih vlada pestrost, ki je poglavitna
zakonitost in pogoj preživetja ter obstoja. V moči Svetega Duha
16
niku pa ne sme zamegliti ali izključiti dejstva njegove nedostopnosti.
Hkrati pa moramo stvarstvo vedno gledati v luči novega stvarstva.
Prav to razpadljivo, padlo, zatirano stvarstvo je naravnano na odreše-
nje in polno dovršitev.« (Hilberath, 1992:545; prim. 543–547.)
Sveti Duh na strani življenja
Bog »čuti« veliko »odgovornost« do svojega stvarstva, saj je to,
kar je narejeno iz ljubezni, predmet velike skrbi in odgovornosti
(prim. Sorč, 1986:335–336). Zato Bog svojega stvarstva tudi nikoli ne
zapušča, ampak ga, ne toliko po nekih brezdušnih zakonih, kolikor s
svojim ljubečim spremljanjem, vzdržuje in ohranja. Ta »življenje
ljubeči Gospod« je vedno na strani življenja ter bivanje in življenje
omogoča ter ohranja. Ker je stvarstvo »domačija«, katero je pripravil
Bog v svoji skrbi za človeka, od človeka pričakuje, da zanjo skrbi,
kakor bi skrbel za svoj dom. Drži, da je stvarstvo izročeno človeku, da
ga »obdeluje in varuje« (prim. 1 Mz 2,15) ter sme živa bitja poime-
novati, kar pomeni, da ima nekakšno oblast nad njimi. Toda to ob-
delovanje in poimenovanje je v službi upoštevanja in odkrivanja
realnih zakonitosti in relativne samostojnosti stvari samih. Podoba
iz jahvističnega poročila o stvarjenju, ki nam opiše dogodek, ko Jahve
pripelje k človeku živali, da bi jih imenoval (1 Mz 2,19 s.), nam odkrije
prepad med človekom in ostalim stvarstvom (sebi primerne družice
ne najde človek med živalmi, temveč v njemu enakem bitju). Vendar
pa iz tega ne smemo sklepati, da so živali ustvarjene samo zaradi
človeka, zato, da bi jih človek izkoriščal. Podelitev imena torej ni zgolj
enostransko dejanje oblasti in prilaščanja, marveč predvsem izraz
spoštovanja in priznanja drugačnosti teh bitij, drugačnosti, ki je
nezamenljiva (prim. Lüpke, 1992:65–67). »Gospodovati živalim« in
»podvreči si zemljo« (prim. 1 Mz 1, 26.28) ne pomeni ostalemu
stvarstvu svojevoljno vsiliti svoje zakone, temveč pomeni odkriti
njihove lastne zakonitosti ter jih spoštovati in upoštevati pri ravnanju
z njimi! Samo tako bodo mogle človeku »služiti«. Upoštevati zakoni-
tosti žive in nežive narave pomeni spoštovati njuno sožitje in soodvis-
nost. Narava ni naklonjena »monokulturi«, temveč sestavlja biotope,
življenjska okolja, območja, v katerih vlada pestrost, ki je poglavitna
zakonitost in pogoj preživetja ter obstoja. V moči Svetega Duha
16
