Page 20 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 20
RAZPRAVE, [TUDIJE
nostjo na svet. Pravega razmerja nas uči Sveti Duh. Zato kristjan
spoznava, »da krščansko oznanilo nikakor ne odvrača ljudi od gra-
ditve sveta, nikakor jih ne žene v zanemarjanje blaginje bližnjega,
temveč jih na dolžnosti v tej smeri še tesneje priklepa« (CS 34,3).
Olivier Clément zatrjuje, da mora današnja tehnicistična civilizacija
spet splesti »poročno zvezo z zemljo«. In nadaljuje: »Ustvariti mora-
mo križišče med horizontalnim, kazuističnim védenjem o stvareh, in
vertikalnim védenjem o nebeškem izvoru stvari. Tako bosta naša
znanost in naša tehnika delovali v spoštovanju do zemlje, jo delali
lepo in jo poduhovljali.« (Clément, 2006:242.) Pri ukvarjanju z zemelj-
skimi stvarnostmi pa mora človek upoštevati hierarhijo vrednot: biti
je pred imeti; tvarni napredek in pridobitve so za duhovnimi in v
njihovi službi (prim. CS 35,1); solidarnost pred pridobitništvom;
blagor posameznika (ali peščice) ne sme biti v nasprotju ali ovira
blagru celotne skupnosti, družbe in človeštva; zemeljske stvarnosti
so in morajo biti pravzaprav v službi nebeških. Kjer spoštujejo to
hierarhijo, tam se uresničuje božji načrt s stvarstvom, ki je: Vse po
Kristusu v Duhu privesti k Očetu in dovršiti božje kraljestvo (prim.
CS 39,2). To bo zadnji dan stvarjenja, ko bo Bog »počival« in se veselil
svojega stvarstva in bo tega počitka deležno tudi ono.
Reči smemo, da Duh prihaja stvarstvu na pomoč, ko »izraža«
hrepenenje in hvalnico stvarstva. »Sveti Duh je nekakšen glasnik
stvarstva. Njemu lastno je tudi to, da pozna in spoštuje zakone, meje
in možnosti stvarstva; zato delovanje Duha ni nikoli na račun stvar-
stva.« (Schütz, 1985:30; prim. Schrage, 1986:150–166.) Kjer deluje
Sveti Duh, deluje popolnoma primerno stvarstvu, tako da upošteva
tiste zakonitosti, ki jih je vanj položil njegov Stvarnik. Poudarimo, da
mora vse, kar je živega, imeti vse možnosti za življenje, in to ne zgolj
zaradi uporabnosti, zaradi človeka, temveč zaradi polnosti in lepote
stvarstva, preprosto zaradi življenja in obstajanja. Duh stvarnik se
tukaj izkaže kot Duh stvarstva. Kristjan se zaveda, da brez klicanja in
prihoda Svetega Duha v samemu sebi odtujeno stvarstvo ni mogoče
doseči svoje dovršitve in cilja. Duh stvarnik je tudi Duh prenovitve,
zato kličemo: »Pridi Sveti Duh … in prenovil boš obličje zemlje!«
Isti Sveti Duh je tudi Duh novega, poveličanega stvarstva. On je
arhitekt novega Jeruzalema. Tako je Duh tudi dovršitelj vsega, saj ne
18
nostjo na svet. Pravega razmerja nas uči Sveti Duh. Zato kristjan
spoznava, »da krščansko oznanilo nikakor ne odvrača ljudi od gra-
ditve sveta, nikakor jih ne žene v zanemarjanje blaginje bližnjega,
temveč jih na dolžnosti v tej smeri še tesneje priklepa« (CS 34,3).
Olivier Clément zatrjuje, da mora današnja tehnicistična civilizacija
spet splesti »poročno zvezo z zemljo«. In nadaljuje: »Ustvariti mora-
mo križišče med horizontalnim, kazuističnim védenjem o stvareh, in
vertikalnim védenjem o nebeškem izvoru stvari. Tako bosta naša
znanost in naša tehnika delovali v spoštovanju do zemlje, jo delali
lepo in jo poduhovljali.« (Clément, 2006:242.) Pri ukvarjanju z zemelj-
skimi stvarnostmi pa mora človek upoštevati hierarhijo vrednot: biti
je pred imeti; tvarni napredek in pridobitve so za duhovnimi in v
njihovi službi (prim. CS 35,1); solidarnost pred pridobitništvom;
blagor posameznika (ali peščice) ne sme biti v nasprotju ali ovira
blagru celotne skupnosti, družbe in človeštva; zemeljske stvarnosti
so in morajo biti pravzaprav v službi nebeških. Kjer spoštujejo to
hierarhijo, tam se uresničuje božji načrt s stvarstvom, ki je: Vse po
Kristusu v Duhu privesti k Očetu in dovršiti božje kraljestvo (prim.
CS 39,2). To bo zadnji dan stvarjenja, ko bo Bog »počival« in se veselil
svojega stvarstva in bo tega počitka deležno tudi ono.
Reči smemo, da Duh prihaja stvarstvu na pomoč, ko »izraža«
hrepenenje in hvalnico stvarstva. »Sveti Duh je nekakšen glasnik
stvarstva. Njemu lastno je tudi to, da pozna in spoštuje zakone, meje
in možnosti stvarstva; zato delovanje Duha ni nikoli na račun stvar-
stva.« (Schütz, 1985:30; prim. Schrage, 1986:150–166.) Kjer deluje
Sveti Duh, deluje popolnoma primerno stvarstvu, tako da upošteva
tiste zakonitosti, ki jih je vanj položil njegov Stvarnik. Poudarimo, da
mora vse, kar je živega, imeti vse možnosti za življenje, in to ne zgolj
zaradi uporabnosti, zaradi človeka, temveč zaradi polnosti in lepote
stvarstva, preprosto zaradi življenja in obstajanja. Duh stvarnik se
tukaj izkaže kot Duh stvarstva. Kristjan se zaveda, da brez klicanja in
prihoda Svetega Duha v samemu sebi odtujeno stvarstvo ni mogoče
doseči svoje dovršitve in cilja. Duh stvarnik je tudi Duh prenovitve,
zato kličemo: »Pridi Sveti Duh … in prenovil boš obličje zemlje!«
Isti Sveti Duh je tudi Duh novega, poveličanega stvarstva. On je
arhitekt novega Jeruzalema. Tako je Duh tudi dovršitelj vsega, saj ne
18
