Page 14 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 14
RAZPRAVE, [TUDIJE
(prim. Ps 104 , 27–30; Ps 135,17). Ta duh (ruah) ni zgolj neka božja
lastnost, ampak Bog sam, znamenje njegovega osebnega zavzemanja
za stvari. S tem ko Jahve kliče stvari v bivanje in jim daje živjenje, jim
pravzaprav daje delež pri svojem bivanju in pri svojem življenju. Zato
smemo gledati vse stvari v Bogu in Boga v vseh stvareh, ne da bi
zapadli v panteizem. To je tisti zdravi panenteizem in to je tisti šekina
(prim. Moltmann, 1991:60–70; Pisano, 2005:185–201), prebivanje
božjega Duha v svetu, v svojem stvarstvu, po katerem Bog ne postane
stvar in stvar ne bog. Še več, Bog sam je neomejeni prostor svojemu
stvarstvu. On je vabeči, vključujoči Bog, v katerem se je mogoče
naseliti (bewohnbarer Gott) (prim. Moltmann, 2002:29–41). Šekina
tako govori o občutljivosti Boga: po svojem Duhu prebiva sredi svojega
stvarstva in sredi ljudstva. Duh sotrpi (empatija Duha), se žalosti, se
veseli skupaj z ljudstvom, Duh je v svojem prebivanju sredi tavajočega
in trpečega stvarstva eno samo hrepenenje in gonilna sila k zedinjenju
z Bogom in zdihuje po umiritvi v novem in popolnem stvarstvu.
Duh je tisti, ki vzdržuje to pravilno distanco in vzpostavlja nepre-
klicno bližino. Če to prenesemo na novozavezno raven, je s tem od-
lomkom izraženo delovanje binkoštnega božjega duha, predvsem v
ljudeh (prim. Kraševec, 1989:392). Gospodov duh je tista življenjska
moč, katere je polno vse stvarstvo, zato ni ničesar, kar bi bilo Bogu
tuje, kar bi bilo »daleč« od Boga: »Gospodov duh prežema ves svet, in
ker povezuje vse stvarstvo, ujame vsak glas.« (Mdr 1,7.) Seveda pa je
to le »senca« prihodnjega razkritja Duha.
Duh vabi k sodelovanju
Človek kot utelešeni duh išče in odkriva v stvarstvu tisto vsebino,
ki jo je položil vanjo isti Duh Stvarnik. V tem stvarstvu obstajajo
zakonitosti, ki omogočajo harmonično sobivanje Boga, človeka in
narave. Tu je vidna izvirna podoba in trdnost vsega bivajočega. Člo-
vek naj bi odkrival in upošteval te zakonitosti ter jih s svojo ustvar-
jeno ustvarjalno močjo ohranjal in razvijal. Samo v zvestobi in v
moči Svetega Duha, ki je Spiritus Creator, more človek postati homo
creator. Ni res, da je človek samo občudovalec stvarstva in predvsem
občudovalec in častilec Boga Stvarnika, marveč je tudi sooblikova-
lec stvarstva in sodelavec samega Stvarnika, kar mu daje naslov
12
(prim. Ps 104 , 27–30; Ps 135,17). Ta duh (ruah) ni zgolj neka božja
lastnost, ampak Bog sam, znamenje njegovega osebnega zavzemanja
za stvari. S tem ko Jahve kliče stvari v bivanje in jim daje živjenje, jim
pravzaprav daje delež pri svojem bivanju in pri svojem življenju. Zato
smemo gledati vse stvari v Bogu in Boga v vseh stvareh, ne da bi
zapadli v panteizem. To je tisti zdravi panenteizem in to je tisti šekina
(prim. Moltmann, 1991:60–70; Pisano, 2005:185–201), prebivanje
božjega Duha v svetu, v svojem stvarstvu, po katerem Bog ne postane
stvar in stvar ne bog. Še več, Bog sam je neomejeni prostor svojemu
stvarstvu. On je vabeči, vključujoči Bog, v katerem se je mogoče
naseliti (bewohnbarer Gott) (prim. Moltmann, 2002:29–41). Šekina
tako govori o občutljivosti Boga: po svojem Duhu prebiva sredi svojega
stvarstva in sredi ljudstva. Duh sotrpi (empatija Duha), se žalosti, se
veseli skupaj z ljudstvom, Duh je v svojem prebivanju sredi tavajočega
in trpečega stvarstva eno samo hrepenenje in gonilna sila k zedinjenju
z Bogom in zdihuje po umiritvi v novem in popolnem stvarstvu.
Duh je tisti, ki vzdržuje to pravilno distanco in vzpostavlja nepre-
klicno bližino. Če to prenesemo na novozavezno raven, je s tem od-
lomkom izraženo delovanje binkoštnega božjega duha, predvsem v
ljudeh (prim. Kraševec, 1989:392). Gospodov duh je tista življenjska
moč, katere je polno vse stvarstvo, zato ni ničesar, kar bi bilo Bogu
tuje, kar bi bilo »daleč« od Boga: »Gospodov duh prežema ves svet, in
ker povezuje vse stvarstvo, ujame vsak glas.« (Mdr 1,7.) Seveda pa je
to le »senca« prihodnjega razkritja Duha.
Duh vabi k sodelovanju
Človek kot utelešeni duh išče in odkriva v stvarstvu tisto vsebino,
ki jo je položil vanjo isti Duh Stvarnik. V tem stvarstvu obstajajo
zakonitosti, ki omogočajo harmonično sobivanje Boga, človeka in
narave. Tu je vidna izvirna podoba in trdnost vsega bivajočega. Člo-
vek naj bi odkrival in upošteval te zakonitosti ter jih s svojo ustvar-
jeno ustvarjalno močjo ohranjal in razvijal. Samo v zvestobi in v
moči Svetega Duha, ki je Spiritus Creator, more človek postati homo
creator. Ni res, da je človek samo občudovalec stvarstva in predvsem
občudovalec in častilec Boga Stvarnika, marveč je tudi sooblikova-
lec stvarstva in sodelavec samega Stvarnika, kar mu daje naslov
12
