Page 17 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 17
CIRIL SOR^
iz kaosa ustvarja kozmos. V Svetem Duhu se Bogu sovražne sile
(ponazarja jih pravodovje) spremenijo v Bogu razpoložljivo snov, s
katero more razpolagati in jo oblikovati v svoje stvarstvo; da, more ji
celo vtisniti svojo podobo (človeka, ki ga je ustvaril iz »prahu zemlje«
tako, da mu je dahnil »oživljajočega duha«, je ustvaril »po svoji
podobi in podobnosti«; prim. 1 Mz 2,7; 1,26–27). Vse pa mora biti
najprej prežarjeno, posvečeno – obsenčeno po božjem Duhu, da more
tako postati primeren prostor in snov za delovanje Boga. Po delovanju
Duha more postati preprosta snov zakrament Boga, učinkovito
znamenje Kristusove navzočnosti (prim. zakramentalna znamenja!).
Ko hoče Bog nekaj ustvariti, na novo ustvariti ali prenoviti, najprej
»pripravi« prostor po svojem Duhu. Tako vse pravzaprav ustvarja v
sebi!
Sveti Duh povezuje stvar s Stvarnikom in zagotavlja s tem izvirno
ter bistveno enoto stvari z Bogom in zato izvirno dobrost vseh stvari
in njihovega bivanja, ki je zakoreninjeno in utemeljeno v ljubezni:
»Bog je videl, da je dobro« (1 Mz 1,4.10.12.18.21.25.31). Sveti Duh je
tako dejavna moč Stvarnika in življenjska moč stvari. Kjer se stvarstvo
bolj uveljavlja kot stvarstvo, je še bolj potreben Stvarnik, saj se
stvarstvo nikoli ne uveljavlja na račun Stvarnika in »razvoj« stvari ne
pomeni »manjšanje« Stvarnika ali oddaljevanje od njega. Sveti Duh
zagotavlja stvarem tudi avtonomijo njihovega obstajanja kot nekaj
»drugega« in s tem njihove svobode v ljubezni: v Duhu je ustvarjeno
bitje v vsej globini svoje biti združeno s Stvarnikom, pa tudi v vsem
dostojanstvu svoje lastne biti. To velja toliko bolj za tisto ustvarjeno
bitje, ki more zaobjeti celotno stvarstvo, namreč za človeka v njegovi
sposobnosti za sprejetje ali za zavrnitev ljubezni. Tragedija greha, ki
je zajela celotno stvarstvo in povzročila, da celotno stvarstvo vse do
zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine (prim. Rim 8,19 s.), je
tista zavrnitev izvirne ljubezni, tista človekova želja »biti kakor Bog«,
ki se razvije v globoko odtujitev stvarem.
Teologija govori o naravi kot o tisti, ki je ustvarjena v Svetem
Duhu. Pri odkrivanju kriterijev za tako življenje v stvarstvu, ki ustreza
Svetemu Duhu, moramo biti pozorni na naslednje: »Stvarstvo, nara-
va, predvsem pa človek, prejemajo svoje bivanje od oživljajočega bož-
jega Duha in so stalno nanj naravnani. Govorjenje o Duhu kot stvar-
15
iz kaosa ustvarja kozmos. V Svetem Duhu se Bogu sovražne sile
(ponazarja jih pravodovje) spremenijo v Bogu razpoložljivo snov, s
katero more razpolagati in jo oblikovati v svoje stvarstvo; da, more ji
celo vtisniti svojo podobo (človeka, ki ga je ustvaril iz »prahu zemlje«
tako, da mu je dahnil »oživljajočega duha«, je ustvaril »po svoji
podobi in podobnosti«; prim. 1 Mz 2,7; 1,26–27). Vse pa mora biti
najprej prežarjeno, posvečeno – obsenčeno po božjem Duhu, da more
tako postati primeren prostor in snov za delovanje Boga. Po delovanju
Duha more postati preprosta snov zakrament Boga, učinkovito
znamenje Kristusove navzočnosti (prim. zakramentalna znamenja!).
Ko hoče Bog nekaj ustvariti, na novo ustvariti ali prenoviti, najprej
»pripravi« prostor po svojem Duhu. Tako vse pravzaprav ustvarja v
sebi!
Sveti Duh povezuje stvar s Stvarnikom in zagotavlja s tem izvirno
ter bistveno enoto stvari z Bogom in zato izvirno dobrost vseh stvari
in njihovega bivanja, ki je zakoreninjeno in utemeljeno v ljubezni:
»Bog je videl, da je dobro« (1 Mz 1,4.10.12.18.21.25.31). Sveti Duh je
tako dejavna moč Stvarnika in življenjska moč stvari. Kjer se stvarstvo
bolj uveljavlja kot stvarstvo, je še bolj potreben Stvarnik, saj se
stvarstvo nikoli ne uveljavlja na račun Stvarnika in »razvoj« stvari ne
pomeni »manjšanje« Stvarnika ali oddaljevanje od njega. Sveti Duh
zagotavlja stvarem tudi avtonomijo njihovega obstajanja kot nekaj
»drugega« in s tem njihove svobode v ljubezni: v Duhu je ustvarjeno
bitje v vsej globini svoje biti združeno s Stvarnikom, pa tudi v vsem
dostojanstvu svoje lastne biti. To velja toliko bolj za tisto ustvarjeno
bitje, ki more zaobjeti celotno stvarstvo, namreč za človeka v njegovi
sposobnosti za sprejetje ali za zavrnitev ljubezni. Tragedija greha, ki
je zajela celotno stvarstvo in povzročila, da celotno stvarstvo vse do
zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine (prim. Rim 8,19 s.), je
tista zavrnitev izvirne ljubezni, tista človekova želja »biti kakor Bog«,
ki se razvije v globoko odtujitev stvarem.
Teologija govori o naravi kot o tisti, ki je ustvarjena v Svetem
Duhu. Pri odkrivanju kriterijev za tako življenje v stvarstvu, ki ustreza
Svetemu Duhu, moramo biti pozorni na naslednje: »Stvarstvo, nara-
va, predvsem pa človek, prejemajo svoje bivanje od oživljajočega bož-
jega Duha in so stalno nanj naravnani. Govorjenje o Duhu kot stvar-
15
