Page 21 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 21
CIRIL SOR^
pozabi svojim umetninam vtisniti zadnje poteze. Reči smemo: Sredi
stvarstva, ki ga preveva svetni duh, veje Sveti Duh. On je odprl globine
Boga in Jezusa Kristusa, tako da imamo v veri dostop do njih. Tako je
vdrla v ta svet »novost« Boga in mi smo priče le-tega, smo v službi
»novosti duha« (prim. Rim 7,6). To, kar je še pred nami, prodira v
Svetem Duhu v sedanji čas in prostor.
Sobotni počitek in osmi dan
Pomembno sporočilo glede naravnanosti in dovršitve stvarstva
imata tudi biblični pojem »sobota», »sabba«, ki je dan počitka in
češčenja Boga. Stvarstvo je narejeno v naravnanosti na soboto. Sobota
je v srcu Izraelove postave in ima velik pomen tudi za naravo. »Na
soboto je bilo stvarjenje že izvršeno,« pravi Moltmann (Moltmann,
1985:20; prim. še 20–21; 281–299), zato pa je sobota predpodoba
prihodnjega sveta. Zaradi tega dne je bilo vse ustvarjeno. Pojmovanje
stvarstva, ki je usmerjeno k sobotnemu počitku, je povsem drugačno
od pojmovanja sveta kot narave: ta pozna le čase in ritme, kjer ni
prostora za sabbat. Šele svet, ki je pojmovan v luči sobote, je tisti, ki
prihaja iz Božjih rok. Ne samo človek, ampak tudi narava potrebuje
soboto, da se »odpočije«. Izrael je obhajal soboto kot Jahvejevo
zapoved. Toda tedensko obhajanje sobote je vodilo k sobotnemu letu,
v katerem je bilo vse rešeno vezi in vrnjeno na svoje mesto. V tem letu
so bili tudi poravnani vsi odnosi med človekom in naravo. Tako se je
starozavezni človek učil, da ni gospodar, ampak oskrbnik, in da bo
moral vse vrniti resničnemu gospodarju. Toda tudi sobotno (jubi-
lejno) leto je bilo priprava na eshatološki, mesijanski čas. Takó je bila
vsaka sobota (sobotno leto pa še toliko bolj) predokus odrešenega
sveta. Prihodnost stvarstva je v njegovi dovršitvi, ki se ujema z božjim
sabbat, Božjim »počivanjem od dela in veseljem nad njim«. Ta sabbat
je eshatološka šekinah, prebivanje Boga v svojem stvarstvu. V esha-
tološki šekinah sprejme novo stvarstvo celotno »prvo stvarstvo« in
ga dovrši. Notranja enota sabbat in šekinah se nahaja v menuha,
mirovanju, kar doseže Bog na sabbat skupaj s stvarstvom. To bo
dokončni »sobotni počitek« (v luči stvarjenja) in večna »nedelja« (v
luči odrešenja), ko bo Bog slavljen v vseh stvareh (prim. Moltmann,
1995:287–349; Sorč, 1997:93–94). To ne pomeni samo konca stvari-
19
pozabi svojim umetninam vtisniti zadnje poteze. Reči smemo: Sredi
stvarstva, ki ga preveva svetni duh, veje Sveti Duh. On je odprl globine
Boga in Jezusa Kristusa, tako da imamo v veri dostop do njih. Tako je
vdrla v ta svet »novost« Boga in mi smo priče le-tega, smo v službi
»novosti duha« (prim. Rim 7,6). To, kar je še pred nami, prodira v
Svetem Duhu v sedanji čas in prostor.
Sobotni počitek in osmi dan
Pomembno sporočilo glede naravnanosti in dovršitve stvarstva
imata tudi biblični pojem »sobota», »sabba«, ki je dan počitka in
češčenja Boga. Stvarstvo je narejeno v naravnanosti na soboto. Sobota
je v srcu Izraelove postave in ima velik pomen tudi za naravo. »Na
soboto je bilo stvarjenje že izvršeno,« pravi Moltmann (Moltmann,
1985:20; prim. še 20–21; 281–299), zato pa je sobota predpodoba
prihodnjega sveta. Zaradi tega dne je bilo vse ustvarjeno. Pojmovanje
stvarstva, ki je usmerjeno k sobotnemu počitku, je povsem drugačno
od pojmovanja sveta kot narave: ta pozna le čase in ritme, kjer ni
prostora za sabbat. Šele svet, ki je pojmovan v luči sobote, je tisti, ki
prihaja iz Božjih rok. Ne samo človek, ampak tudi narava potrebuje
soboto, da se »odpočije«. Izrael je obhajal soboto kot Jahvejevo
zapoved. Toda tedensko obhajanje sobote je vodilo k sobotnemu letu,
v katerem je bilo vse rešeno vezi in vrnjeno na svoje mesto. V tem letu
so bili tudi poravnani vsi odnosi med človekom in naravo. Tako se je
starozavezni človek učil, da ni gospodar, ampak oskrbnik, in da bo
moral vse vrniti resničnemu gospodarju. Toda tudi sobotno (jubi-
lejno) leto je bilo priprava na eshatološki, mesijanski čas. Takó je bila
vsaka sobota (sobotno leto pa še toliko bolj) predokus odrešenega
sveta. Prihodnost stvarstva je v njegovi dovršitvi, ki se ujema z božjim
sabbat, Božjim »počivanjem od dela in veseljem nad njim«. Ta sabbat
je eshatološka šekinah, prebivanje Boga v svojem stvarstvu. V esha-
tološki šekinah sprejme novo stvarstvo celotno »prvo stvarstvo« in
ga dovrši. Notranja enota sabbat in šekinah se nahaja v menuha,
mirovanju, kar doseže Bog na sabbat skupaj s stvarstvom. To bo
dokončni »sobotni počitek« (v luči stvarjenja) in večna »nedelja« (v
luči odrešenja), ko bo Bog slavljen v vseh stvareh (prim. Moltmann,
1995:287–349; Sorč, 1997:93–94). To ne pomeni samo konca stvari-
19
