Page 212 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 212
RAZPRAVE, [TUDIJE
moliti slavenskem žovnirjam na Štajerskemu, Koroškemu inu Krajnskemu
omislene. Da je Kopitar svojo znamenito Grammatik der slavischen
Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1808/1809), ki je predstav-
ljala kvintesenco lingvističnih nazorov poznorazsvetljenskega salona
barona Žige Zoisa (1747–1819), začel s stavkom: »Milijon Slovanov v
notranji Avstriji, s katerih slovnico se ukvarja pričujoče delo, je
majhna, a stara in po zemljepisni legi – na pragu Italije in Nemčije –
ne nepomembna veja najbolj razširjene med vsemi družinami ljudstev
na božjem svetu,«18 je potemtakem logično. Seveda je zagnani filolog
tedaj poudaril tudi Trubarjevo pisateljsko prvenstvo v slovenskem
jeziku.19 Značilno je z velikim zanosom vzkliknil (kajti njegovo strasti
polno srce je bilo vsaj toliko romantično, kot je bila njegova oblastna
gramatikalna pamet razsvetljenska!):
»O ja! Vrli Bohorič! Tebi in tvojim prijateljem se mora naš jezik
zahvaliti, da je takoj ob svojem prvem nastopu prinesel s seboj tisto
slovnično pravilnost in doslednost, ki jo drugi jeziki šele postopoma,
po dolgotrajnem oblikovanju in spreminjanju – ne dosežejo. Presenet-
ljivo je, da se kranjščina [ne pozabimo, da Arcticae horulae pisanje v
trubarjanski tradiciji označujejo za (latinsko-)kranjsko, zato tudi
Kopitar tu rabi ta izraz!] od Bohoričevih časov ni sploh nič spre-
menila!«20
Podoben pogled na Trubarja in njegove tovariše je imel tudi Matija
Čop (1797–1835), ki je leta 1831 v nemščini napisal temeljit bio-
bibliografski pregled slovenske književnosti; namenjen je bil za drugo
izdajo Šafaříkove Zgodovine slovanskega jezika in literature (izšla je šele
leta 1864 pod naslovom Paul Jos. Šafařik’s Geschichte der südslawischen
Literatur). Vodilnega slovenskega reformatorja 16. stoletja je označil z
naslednjimi besedami:
»Trubar – ’slovanski Ciril in Metod novejše dobe’ – menda samo
kranjski ali slovenski –, kajti drugi Slovani so pisali pred njim z
latinskimi ali nemškimi [tj. v gotici] črkami. [...] Trubar je za Kranjsko
18 J. Kopitar, M. Čop, n. d., 7.
19 Sam Trubarjev jezik je v Kopitarjevi slovnici označen kot kranjski oziroma –
po Schnurrerju – slovenski. Prim. J. Kopitar, M. Čop, n. d., 26--28.
20 J. Kopitar, M. Čop, n. d., 30.
210
moliti slavenskem žovnirjam na Štajerskemu, Koroškemu inu Krajnskemu
omislene. Da je Kopitar svojo znamenito Grammatik der slavischen
Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1808/1809), ki je predstav-
ljala kvintesenco lingvističnih nazorov poznorazsvetljenskega salona
barona Žige Zoisa (1747–1819), začel s stavkom: »Milijon Slovanov v
notranji Avstriji, s katerih slovnico se ukvarja pričujoče delo, je
majhna, a stara in po zemljepisni legi – na pragu Italije in Nemčije –
ne nepomembna veja najbolj razširjene med vsemi družinami ljudstev
na božjem svetu,«18 je potemtakem logično. Seveda je zagnani filolog
tedaj poudaril tudi Trubarjevo pisateljsko prvenstvo v slovenskem
jeziku.19 Značilno je z velikim zanosom vzkliknil (kajti njegovo strasti
polno srce je bilo vsaj toliko romantično, kot je bila njegova oblastna
gramatikalna pamet razsvetljenska!):
»O ja! Vrli Bohorič! Tebi in tvojim prijateljem se mora naš jezik
zahvaliti, da je takoj ob svojem prvem nastopu prinesel s seboj tisto
slovnično pravilnost in doslednost, ki jo drugi jeziki šele postopoma,
po dolgotrajnem oblikovanju in spreminjanju – ne dosežejo. Presenet-
ljivo je, da se kranjščina [ne pozabimo, da Arcticae horulae pisanje v
trubarjanski tradiciji označujejo za (latinsko-)kranjsko, zato tudi
Kopitar tu rabi ta izraz!] od Bohoričevih časov ni sploh nič spre-
menila!«20
Podoben pogled na Trubarja in njegove tovariše je imel tudi Matija
Čop (1797–1835), ki je leta 1831 v nemščini napisal temeljit bio-
bibliografski pregled slovenske književnosti; namenjen je bil za drugo
izdajo Šafaříkove Zgodovine slovanskega jezika in literature (izšla je šele
leta 1864 pod naslovom Paul Jos. Šafařik’s Geschichte der südslawischen
Literatur). Vodilnega slovenskega reformatorja 16. stoletja je označil z
naslednjimi besedami:
»Trubar – ’slovanski Ciril in Metod novejše dobe’ – menda samo
kranjski ali slovenski –, kajti drugi Slovani so pisali pred njim z
latinskimi ali nemškimi [tj. v gotici] črkami. [...] Trubar je za Kranjsko
18 J. Kopitar, M. Čop, n. d., 7.
19 Sam Trubarjev jezik je v Kopitarjevi slovnici označen kot kranjski oziroma –
po Schnurrerju – slovenski. Prim. J. Kopitar, M. Čop, n. d., 26--28.
20 J. Kopitar, M. Čop, n. d., 30.
210
