Page 26 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 26
RAZPRAVE, [TUDIJE
lastna stališča in uveljavljati lastno miselno pozicijo – ime Alberta
Schweitzerja pa za to nikakor ni primerno.
Schweitzerjevi etični nazori so nastajali postopoma, kot da bi bila
etika odgovor na njegovo soočenje s svetom, v katerem je videl
trpljenje in bedo, ki ju ni mogel reflektirati tako po akademsko, tudi
ne samo s prižnice kot spoštovan pridigar in še manj po salonsko,
recimo na kakem mednarodnem srečanju na temo Zakaj sta v svetu in
življenju sploh zlo in trpljenje. Ne glede na teološko izobrazbo in svojo
načelno zavezanost krščanstvu je glede etike Schweitzer v svoji prvi
biografiji z naslovom Iz mojega življenja in mišljenja leta 1931 priznal,
da ga je predvsem usmerjal Aristotel.2 Bistvo kakega problema ni v
tem, da bi ga dojeli kot to, kar je po sebi, ampak razvojno, iz zgodo-
vine. Tam, kjer je Schweitzer videl problem, ga je hotel tudi razrešiti,
to pa je seveda zahtevalo problem končati, in vsaj kar se etike tiče, ga
je tukaj trajno nagovorila antika. Z njeno pomočjo je tudi predisku-
tiral vrpašanja z zunajevropskimi svetovi in kot svetovljan odgovarjal
na nekatera najtežja vprašanja, povezana s svetovno bitjo in življenjem
v njej. Njegova etika vsekakor ni najprej zanimiva zaradi nekakšnega
sodobnega aristotelizma, to še najmanj, ampak zdaj, ko je Hans Küng
s svojo teoretsko dejavnostjo že uspel podati t. i. neizpodbitne smer-
nice svetovnega etosa, je pred nami Albert Schweitzer, ki mu moramo
priznati, da se je etike lotil tako, da je ta končala v Deklaraciji o uni-
verzalnem etosu, uradno sprejeti 4. septembra 1993 v Chicagu. To se je
zgodilo na zasedanju parlamenta svetovnih religij v Chicagu (28.
avgust – 4. september 1993) ob slovesnosti v počastitev njegove 100.
obletnice. Nemški filozof Robert Spaemann z univerze v Münchnu
je ugotovil, da zdaj spet prepoznamo Schweitzerja, »seveda v sreč-
nem ’postmodernem’ trenutku, ko so vse ideologije ’oplele’. Ostaja
’humanum’, ki se kaže osvobojen vsakršne ideologije, kot mera našega
delovanja in mišljenja in tudi kot mera vseh socialnih procesov«; vse
to po njegovem predstavlja »operacionalizacijo humanosti«, ki pome-
ni domala toliko kot »preživetje človeštva«.3
2 Albert Schweitzer: Aus meinem Leben und Denken, Felix Meiner Verlag, Leipzig
1931, str. 102.
3 Robert Spaemann: Weltethos als »Projekt«, Merkur – Deutsche Zeitschrift für
europäisches Denken, 1996, št. 562–573, str. 894.
24
lastna stališča in uveljavljati lastno miselno pozicijo – ime Alberta
Schweitzerja pa za to nikakor ni primerno.
Schweitzerjevi etični nazori so nastajali postopoma, kot da bi bila
etika odgovor na njegovo soočenje s svetom, v katerem je videl
trpljenje in bedo, ki ju ni mogel reflektirati tako po akademsko, tudi
ne samo s prižnice kot spoštovan pridigar in še manj po salonsko,
recimo na kakem mednarodnem srečanju na temo Zakaj sta v svetu in
življenju sploh zlo in trpljenje. Ne glede na teološko izobrazbo in svojo
načelno zavezanost krščanstvu je glede etike Schweitzer v svoji prvi
biografiji z naslovom Iz mojega življenja in mišljenja leta 1931 priznal,
da ga je predvsem usmerjal Aristotel.2 Bistvo kakega problema ni v
tem, da bi ga dojeli kot to, kar je po sebi, ampak razvojno, iz zgodo-
vine. Tam, kjer je Schweitzer videl problem, ga je hotel tudi razrešiti,
to pa je seveda zahtevalo problem končati, in vsaj kar se etike tiče, ga
je tukaj trajno nagovorila antika. Z njeno pomočjo je tudi predisku-
tiral vrpašanja z zunajevropskimi svetovi in kot svetovljan odgovarjal
na nekatera najtežja vprašanja, povezana s svetovno bitjo in življenjem
v njej. Njegova etika vsekakor ni najprej zanimiva zaradi nekakšnega
sodobnega aristotelizma, to še najmanj, ampak zdaj, ko je Hans Küng
s svojo teoretsko dejavnostjo že uspel podati t. i. neizpodbitne smer-
nice svetovnega etosa, je pred nami Albert Schweitzer, ki mu moramo
priznati, da se je etike lotil tako, da je ta končala v Deklaraciji o uni-
verzalnem etosu, uradno sprejeti 4. septembra 1993 v Chicagu. To se je
zgodilo na zasedanju parlamenta svetovnih religij v Chicagu (28.
avgust – 4. september 1993) ob slovesnosti v počastitev njegove 100.
obletnice. Nemški filozof Robert Spaemann z univerze v Münchnu
je ugotovil, da zdaj spet prepoznamo Schweitzerja, »seveda v sreč-
nem ’postmodernem’ trenutku, ko so vse ideologije ’oplele’. Ostaja
’humanum’, ki se kaže osvobojen vsakršne ideologije, kot mera našega
delovanja in mišljenja in tudi kot mera vseh socialnih procesov«; vse
to po njegovem predstavlja »operacionalizacijo humanosti«, ki pome-
ni domala toliko kot »preživetje človeštva«.3
2 Albert Schweitzer: Aus meinem Leben und Denken, Felix Meiner Verlag, Leipzig
1931, str. 102.
3 Robert Spaemann: Weltethos als »Projekt«, Merkur – Deutsche Zeitschrift für
europäisches Denken, 1996, št. 562–573, str. 894.
24
