Page 27 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 27
CVETKA HED@ET TÓTH
Albert Schweitzer je bil rojen 14. januarja 1875 v Alzaciji kot sin
protestantskega pastorja nemškega porekla, umrl pa 4. septembra
1965 v Gabonu, v kraju Lambaréné. V avtobiografskih spominih
opisuje svoje otroštvo kot svet, v katerem se je seznanil z glasbo, kot
samouk igral klavir in orgle, sovražil nasilje ter s svojo občutljivostjo
razvijal čut soodgovornosti za človeka in naravo. Bil je zelo samo-
voljen in po lastnem priznanju upornik; tako je takrat, ko je igral na
klavir, raje sam improviziral, note so mu bile odveč.4 Tudi začetek
obiskovanja šole ga ni navdušil, ves čas je jokal, kajti čutil je, da je
šola pomenila konec njegove neomejene svobode.5 Že kot otrok se je
zavedal, da je to v bistvu represiven sistem, 6 podobno kot jo je občutil
Theodor W. Adorno (1903–1969), namreč mora otroštva, ki – z vidika
nadaljnjega življenja – vsaj deloma pojasnjuje Schweitzerjev odhod v
»divjino«, pobeg od zahodnega, v avtoritete in institucije zaprtega
življenja. Če je eskapizem njegov življenjski slog, za katerega se je
odločil že zelo zgodaj, kakšno novo avtoriteto bo oblikoval sam s
svojim življenjskim zgledom? Vsekakor velja upoštevati, da se njegovo
uporništvo in eskapizem povezujeta s treznim idealizmom.
Schweitzerjevo zelo zgodnje otroštvo je usmerjalo celo sočutje do
živali in to dejstvo ni nepomembno, ko skušamo razumeti njegovo
življenjsko usmerjenost – neizmerno solidarnost z zatiranimi, ubogi-
mi, tudi z živalmi. »Zelo sem bil žalosten, ker so bile uboge živali
prisiljene veliko trpeti. Pogled na starega šepajočega konja, ki sta ga
dva moža peljala v klavnico v Colmar, eden ga je grobo vlekel, drugi
pa s palico pretepal, me je preganjal še tedne pozneje.«7 Le zakaj je v
življenju toliko trpljenja in gorja? Otroška duša ne more sprejeti
trpljenja kot nečesa samoumevnega, češ tako pač je – že od vekomaj –
in bo tudi ostalo. »Z občutenjem trpljenja sveta se kaže tudi neka
nenavadna energija, s katero se moje dojemanje sveta končuje z
4 Albert Schweitzer: Lesebuch (ur. Harald Steffan), Beck, München 1995, str.
23.
5 Prav tam, str. 19.
6 Theodor W. Adorno: Minima Moralia. Reflexionen aus dem beschädigten Leben,
Gesammelte Schriften, zv. 4, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1989, str. 218.
7 Albert Schweitzer: Lesebuch, str. 32. Glej še James Bentley: Albert Schweitzer,
Mohorjeva družba, Celje 1995, str. 16.
25
Albert Schweitzer je bil rojen 14. januarja 1875 v Alzaciji kot sin
protestantskega pastorja nemškega porekla, umrl pa 4. septembra
1965 v Gabonu, v kraju Lambaréné. V avtobiografskih spominih
opisuje svoje otroštvo kot svet, v katerem se je seznanil z glasbo, kot
samouk igral klavir in orgle, sovražil nasilje ter s svojo občutljivostjo
razvijal čut soodgovornosti za človeka in naravo. Bil je zelo samo-
voljen in po lastnem priznanju upornik; tako je takrat, ko je igral na
klavir, raje sam improviziral, note so mu bile odveč.4 Tudi začetek
obiskovanja šole ga ni navdušil, ves čas je jokal, kajti čutil je, da je
šola pomenila konec njegove neomejene svobode.5 Že kot otrok se je
zavedal, da je to v bistvu represiven sistem, 6 podobno kot jo je občutil
Theodor W. Adorno (1903–1969), namreč mora otroštva, ki – z vidika
nadaljnjega življenja – vsaj deloma pojasnjuje Schweitzerjev odhod v
»divjino«, pobeg od zahodnega, v avtoritete in institucije zaprtega
življenja. Če je eskapizem njegov življenjski slog, za katerega se je
odločil že zelo zgodaj, kakšno novo avtoriteto bo oblikoval sam s
svojim življenjskim zgledom? Vsekakor velja upoštevati, da se njegovo
uporništvo in eskapizem povezujeta s treznim idealizmom.
Schweitzerjevo zelo zgodnje otroštvo je usmerjalo celo sočutje do
živali in to dejstvo ni nepomembno, ko skušamo razumeti njegovo
življenjsko usmerjenost – neizmerno solidarnost z zatiranimi, ubogi-
mi, tudi z živalmi. »Zelo sem bil žalosten, ker so bile uboge živali
prisiljene veliko trpeti. Pogled na starega šepajočega konja, ki sta ga
dva moža peljala v klavnico v Colmar, eden ga je grobo vlekel, drugi
pa s palico pretepal, me je preganjal še tedne pozneje.«7 Le zakaj je v
življenju toliko trpljenja in gorja? Otroška duša ne more sprejeti
trpljenja kot nečesa samoumevnega, češ tako pač je – že od vekomaj –
in bo tudi ostalo. »Z občutenjem trpljenja sveta se kaže tudi neka
nenavadna energija, s katero se moje dojemanje sveta končuje z
4 Albert Schweitzer: Lesebuch (ur. Harald Steffan), Beck, München 1995, str.
23.
5 Prav tam, str. 19.
6 Theodor W. Adorno: Minima Moralia. Reflexionen aus dem beschädigten Leben,
Gesammelte Schriften, zv. 4, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1989, str. 218.
7 Albert Schweitzer: Lesebuch, str. 32. Glej še James Bentley: Albert Schweitzer,
Mohorjeva družba, Celje 1995, str. 16.
25
