Page 246 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 246
RAZGLEDI, VPOGLEDI
letu privatno bogoslužje ob sodelovanju tržaškega ali koroškega
duhovnika.1
Toda to cesarsko dovoljenje so spremljale tudi določene omejitve,
kot so npr.: da imajo bogoslužji v času velike noči in še enkrat letno v
nekem primernem prostoru, bogoslužja ne smejo obiskovati katoliški
verniki, da je vedno prisoten pri bogoslužjih kak magistratni ali
policijski uradnik, o terminih bogoslužij morajo vnaprej obvestiti
deželno oblast itd. […]
Pri organizaciji del pa je bil glavni prav [trgovec Gustav] Heimann.
Iskal je ustrezno dvorano. Pridobil je dvorano redute na Jakobovem
trgu. Tukaj je imel prvo javno bogoslužje 12. oktobra 1845 super-
intendent Franz. Že pri tem prvem bogoslužju jim je nekako uspelo
pridobiti orgle, tako da je bilo vse skupaj še bolj svečano. V dvorano
so postavili tudi leseno prižnico, ki so jo obdali z blagom in okrasili z
nekakšnim baldahinom. Naredili so še oltar, pred njim je bila pre-
proga, na oltarju pa Sveto pismo. Gospa Magdalena Günzler pa jim
je podarila srebrn križ, ki je prav lepo krasil oltar. […]
Drugo bogoslužje so obhajali v velikonočnem času 26. aprila leta
1846. Vodil ga je luteranski senior Friedrich Wagner, pastor v Zlanu
na Koroškem. Oblast si je tokrat izmislila strožja pravila. Pri prvem
bogoslužju so se namreč kljub strogi pazljivosti znašli med njimi
nekateri katoličani. Pozneje jim je to očital tudi baron von Weingar-
ten. Da pa se to ne bi ponovilo še enkrat, jim je oblast tokrat postavila
pred dvorano miličnike in njihove sodelavce, ki so budno pazili na
red. Vsak udeleženec bogoslužja je tako moral prehoditi dvojno
stražo. Ena je stala pred vhodom v hišo, druga pa je bila v prvem
nadstropju pred vhodom v dvorano. Vsakega od njih so vprašali,
kakšni veri pripada, in če se je izkazalo, da je katoličan, ga niso spustili
v dvorano. Pri mešanih družinah so katoličani morali odstopiti. Ko
se je začelo bogoslužje, so dvorano zaklenili, v dvorani pa je ostal
1 »Seine k. k. Majestät haben mit allerhöchster Entschließung vom 21. Juli
1845 allergnädigst zu gestatten geruht, daß die Protestanten in und um
Laibach überhaupt zwei Mal des Jahres einen Privatgottesdienst, durch einen
dahin von Triest oder Kärnten berufenen Pastor, und zwar jede, nämlich die
augsburgische und die helvetische Confession, durch einen Pastor ihres
Bekenntnisses abhalten.«
244
letu privatno bogoslužje ob sodelovanju tržaškega ali koroškega
duhovnika.1
Toda to cesarsko dovoljenje so spremljale tudi določene omejitve,
kot so npr.: da imajo bogoslužji v času velike noči in še enkrat letno v
nekem primernem prostoru, bogoslužja ne smejo obiskovati katoliški
verniki, da je vedno prisoten pri bogoslužjih kak magistratni ali
policijski uradnik, o terminih bogoslužij morajo vnaprej obvestiti
deželno oblast itd. […]
Pri organizaciji del pa je bil glavni prav [trgovec Gustav] Heimann.
Iskal je ustrezno dvorano. Pridobil je dvorano redute na Jakobovem
trgu. Tukaj je imel prvo javno bogoslužje 12. oktobra 1845 super-
intendent Franz. Že pri tem prvem bogoslužju jim je nekako uspelo
pridobiti orgle, tako da je bilo vse skupaj še bolj svečano. V dvorano
so postavili tudi leseno prižnico, ki so jo obdali z blagom in okrasili z
nekakšnim baldahinom. Naredili so še oltar, pred njim je bila pre-
proga, na oltarju pa Sveto pismo. Gospa Magdalena Günzler pa jim
je podarila srebrn križ, ki je prav lepo krasil oltar. […]
Drugo bogoslužje so obhajali v velikonočnem času 26. aprila leta
1846. Vodil ga je luteranski senior Friedrich Wagner, pastor v Zlanu
na Koroškem. Oblast si je tokrat izmislila strožja pravila. Pri prvem
bogoslužju so se namreč kljub strogi pazljivosti znašli med njimi
nekateri katoličani. Pozneje jim je to očital tudi baron von Weingar-
ten. Da pa se to ne bi ponovilo še enkrat, jim je oblast tokrat postavila
pred dvorano miličnike in njihove sodelavce, ki so budno pazili na
red. Vsak udeleženec bogoslužja je tako moral prehoditi dvojno
stražo. Ena je stala pred vhodom v hišo, druga pa je bila v prvem
nadstropju pred vhodom v dvorano. Vsakega od njih so vprašali,
kakšni veri pripada, in če se je izkazalo, da je katoličan, ga niso spustili
v dvorano. Pri mešanih družinah so katoličani morali odstopiti. Ko
se je začelo bogoslužje, so dvorano zaklenili, v dvorani pa je ostal
1 »Seine k. k. Majestät haben mit allerhöchster Entschließung vom 21. Juli
1845 allergnädigst zu gestatten geruht, daß die Protestanten in und um
Laibach überhaupt zwei Mal des Jahres einen Privatgottesdienst, durch einen
dahin von Triest oder Kärnten berufenen Pastor, und zwar jede, nämlich die
augsburgische und die helvetische Confession, durch einen Pastor ihres
Bekenntnisses abhalten.«
244
