Page 29 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 29
CVETKA HED@ET TÓTH
Schweitzer (1901) in zlasti A. Loisy v delu Evangelij in cerkev (1902)
napravita prav nasprotno kot Harnack. Bistvo evangelija ni morala,
ampak veliko upanje. Čeprav varljivo upanje, je vendarle bistvena
prvina Jezusove zavesti. Prav zaradi tega moramo dati prednost po-
datkom prvega vira pred izreki (’logia’). Konec koncev ostane še nekaj
zgodovinskega. Čeprav je težko spoznatno, je vendar zanesljivo.«13
Vemo, da se je ravno filozofu Ernstu Blochu posrečilo razviti filo-
zofsko govorico za upanje, ki ga je Schweitzer tako genialno razbral
v zgodnjem krščanstvu, to pa je tema, ki je teologiji ušla. Že potem,
ko je izšlo Blochovo delo Princip upanje I–III (1954, 1955, 1959), je
evangeličanski teolog Jürgen Moltmann napisal delo Teologija upanja
(1964), s katero je skušal upanje utemeljevati14 predvsem teološko.
Zelo pozitivno vrednoti Schweitzerjeve nazore o Novi zavezi Paul Til-
lich (1886–1965) in priznava njihov vpliv na oblikovanje svojih zgo-
dovinskokritičnih pogledov o novozaveznih virih15 in tudi eshato-
logiji.16
Leta 1893 je Schweitzer začel študirati na univerzi v Strasbourgu;
študiral je hkrati na teološki in filozofski fakulteti. Iz teologije je
diplomiral maja 1898, iz filozofije pa doktoriral julija 1899. Decem-
bra 1899 je postal pastor v cerkvici svetega Nikolaja v Strasbourgu,
istega leta je izšla njegova prva knjiga – doktorat iz filozofije – Kantova
filozofija religije.17 Leta 1900 je opravil licenciat iz teologije in leta 1902
začel predavati teologijo na Univerzi v Strasbourgu, vendar mu vloga
univerzitetnega profesorja očitno ni bila namenjena trajno. V tem
obdobju je izšlo tudi nekaj njegovih knjig, s katerimi je opozoril nase
še v francosko – nemščino in francoščino je obvladal enako dobro, v
bistvu kot svoja materna jezika – in angleško govorečem svetu. Zani-
13 Prav tam, str. 167.
14 O pomenu Alberta Schweitzerja za odkritje eshatologije zgodnjega krščanstva
glej še Jürgen Moltmann: Theologie der Hoffnung, Kaiser Verlag, München 1964,
str. 30–35.
15 Paul Tillich: Begegnungen. Paul Tillich über sich selbst und andere, Gesammelte
Werke, zv. XII, Evangelisches Verlagswerk, Stuttgart 1980, str. 32.
16 Paul Tillich: Systematische Theologie II, de Gruyter, Berlin 1987, str. 158.
17 Glej Albert Schweitzer: Die Religionsphilosophie Kants von der Kritik der reinen
Vernunft bis zur Religion innerhalb der Grenzen der bloßen Vernunft, Mohr – Siebeck,
Tübingen 1899.
27
Schweitzer (1901) in zlasti A. Loisy v delu Evangelij in cerkev (1902)
napravita prav nasprotno kot Harnack. Bistvo evangelija ni morala,
ampak veliko upanje. Čeprav varljivo upanje, je vendarle bistvena
prvina Jezusove zavesti. Prav zaradi tega moramo dati prednost po-
datkom prvega vira pred izreki (’logia’). Konec koncev ostane še nekaj
zgodovinskega. Čeprav je težko spoznatno, je vendar zanesljivo.«13
Vemo, da se je ravno filozofu Ernstu Blochu posrečilo razviti filo-
zofsko govorico za upanje, ki ga je Schweitzer tako genialno razbral
v zgodnjem krščanstvu, to pa je tema, ki je teologiji ušla. Že potem,
ko je izšlo Blochovo delo Princip upanje I–III (1954, 1955, 1959), je
evangeličanski teolog Jürgen Moltmann napisal delo Teologija upanja
(1964), s katero je skušal upanje utemeljevati14 predvsem teološko.
Zelo pozitivno vrednoti Schweitzerjeve nazore o Novi zavezi Paul Til-
lich (1886–1965) in priznava njihov vpliv na oblikovanje svojih zgo-
dovinskokritičnih pogledov o novozaveznih virih15 in tudi eshato-
logiji.16
Leta 1893 je Schweitzer začel študirati na univerzi v Strasbourgu;
študiral je hkrati na teološki in filozofski fakulteti. Iz teologije je
diplomiral maja 1898, iz filozofije pa doktoriral julija 1899. Decem-
bra 1899 je postal pastor v cerkvici svetega Nikolaja v Strasbourgu,
istega leta je izšla njegova prva knjiga – doktorat iz filozofije – Kantova
filozofija religije.17 Leta 1900 je opravil licenciat iz teologije in leta 1902
začel predavati teologijo na Univerzi v Strasbourgu, vendar mu vloga
univerzitetnega profesorja očitno ni bila namenjena trajno. V tem
obdobju je izšlo tudi nekaj njegovih knjig, s katerimi je opozoril nase
še v francosko – nemščino in francoščino je obvladal enako dobro, v
bistvu kot svoja materna jezika – in angleško govorečem svetu. Zani-
13 Prav tam, str. 167.
14 O pomenu Alberta Schweitzerja za odkritje eshatologije zgodnjega krščanstva
glej še Jürgen Moltmann: Theologie der Hoffnung, Kaiser Verlag, München 1964,
str. 30–35.
15 Paul Tillich: Begegnungen. Paul Tillich über sich selbst und andere, Gesammelte
Werke, zv. XII, Evangelisches Verlagswerk, Stuttgart 1980, str. 32.
16 Paul Tillich: Systematische Theologie II, de Gruyter, Berlin 1987, str. 158.
17 Glej Albert Schweitzer: Die Religionsphilosophie Kants von der Kritik der reinen
Vernunft bis zur Religion innerhalb der Grenzen der bloßen Vernunft, Mohr – Siebeck,
Tübingen 1899.
27
