Page 31 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 31
CVETKA HED@ET TÓTH
bistvu samoizpopolnjevanje [Selbstvervollkommnung]. Zato je njegovo
mesto v prvi vrsti etikov človeštva. Tisti, ki so se odtrgali od varnosti,
podobno kot so njegovi strastni spisi kot pomladni fen jurišali iz
visokogorja v nižave iztekajočega se 19. stoletja, ne morejo nikdar
pozabiti na hvaležnost, ki jo dolgujejo temu razburjevalcu misli, ki je
zapovedoval resnicoljubnost in osebnost.«20 Schweitzerja je pri Nie-
tzscheju vsekakor navduševala dovzetnost za elementarnost, ki je pri
Nietzscheju tolikšna, da je trajni vzor vsej poznejši filozofiji, ne da bi
se Schweitzer pri tem strinjal z mnogimi Nietzschejevimi odgovori
in razrešitvami ali jih odobraval, in k tej elementarnosti sodi etika. Iz
njegovega odnosa do Nietzscheja izhaja tudi pojmovanje tega, kaj je
oziroma naj bi bila filozofija, in tu Schweitzer prijetno preseneča,
ker kljub temu da je hkrati še teolog, razmišlja predvsem in najprej
kot filozof, ki seveda razume, da filozofija najprej sprašuje, ne odgo-
varja, kar počne teologija. Schweitzerjeva miselna drža je in ostaja v
osnovi filozofska, tudi takrat, ko s pomočjo etike skuša podati
odgovore na prvo in visoko vprašanje vse etike: kaj storiti.
Nietzschejevo delo Onstran dobrega in zlega z značilnim podna-
slovom Predigra k filozofiji prihodnosti je prevedena v slovenščino in
Schweitzerjeva ugotovitev o jezikovni plati tega dela je vsekakor lepo
povabilo, da si ga ogledamo, saj nas nagovarja z ugotovitvijo, da je
bolj privlačen voz, naložen z možnostmi, kot prgišče gotovosti, po
katerem so tako strastno hlastali stari metafiziki. Že v uvodu nas
opozarja na nevarnost dogmatizma in posredno poziva, da se mu
upremo, namreč »iznajdbi o čistem duhu« in o »dobrem po sebi«;21
tudi njegov aforistični način izražanja se upira dogmatizmu duha, ki
mora to neresnico priznati za pogoj življenja, in to v njegovi povsem
elementarni obliki. Kot da bi Nietzsche prenesel te možnosti celo v
jezik in ledenodokončni popolnosti nemškega jezika utrl nove poti, po
katerih so šli filozofi, ki so pisali na način popolnočutnega govora, ta pa
zelo mnogo dolguje Schopenhauerju in Nietzscheju. Po vzoru franco-
ščine je Schweitzer skušal v nemščini ohranjati ritmično oblikovanje
20 Albert Schweitzer: Kultur und Ethik, Beck, München 1990, str. 263.
21 Glej Friedrich Nietzsche: Onstran dobrega in zlega. Predigra k filozofiji prihodnosti,
Slovenska matica, Ljubljana 1988, str. 7–8.
29
bistvu samoizpopolnjevanje [Selbstvervollkommnung]. Zato je njegovo
mesto v prvi vrsti etikov človeštva. Tisti, ki so se odtrgali od varnosti,
podobno kot so njegovi strastni spisi kot pomladni fen jurišali iz
visokogorja v nižave iztekajočega se 19. stoletja, ne morejo nikdar
pozabiti na hvaležnost, ki jo dolgujejo temu razburjevalcu misli, ki je
zapovedoval resnicoljubnost in osebnost.«20 Schweitzerja je pri Nie-
tzscheju vsekakor navduševala dovzetnost za elementarnost, ki je pri
Nietzscheju tolikšna, da je trajni vzor vsej poznejši filozofiji, ne da bi
se Schweitzer pri tem strinjal z mnogimi Nietzschejevimi odgovori
in razrešitvami ali jih odobraval, in k tej elementarnosti sodi etika. Iz
njegovega odnosa do Nietzscheja izhaja tudi pojmovanje tega, kaj je
oziroma naj bi bila filozofija, in tu Schweitzer prijetno preseneča,
ker kljub temu da je hkrati še teolog, razmišlja predvsem in najprej
kot filozof, ki seveda razume, da filozofija najprej sprašuje, ne odgo-
varja, kar počne teologija. Schweitzerjeva miselna drža je in ostaja v
osnovi filozofska, tudi takrat, ko s pomočjo etike skuša podati
odgovore na prvo in visoko vprašanje vse etike: kaj storiti.
Nietzschejevo delo Onstran dobrega in zlega z značilnim podna-
slovom Predigra k filozofiji prihodnosti je prevedena v slovenščino in
Schweitzerjeva ugotovitev o jezikovni plati tega dela je vsekakor lepo
povabilo, da si ga ogledamo, saj nas nagovarja z ugotovitvijo, da je
bolj privlačen voz, naložen z možnostmi, kot prgišče gotovosti, po
katerem so tako strastno hlastali stari metafiziki. Že v uvodu nas
opozarja na nevarnost dogmatizma in posredno poziva, da se mu
upremo, namreč »iznajdbi o čistem duhu« in o »dobrem po sebi«;21
tudi njegov aforistični način izražanja se upira dogmatizmu duha, ki
mora to neresnico priznati za pogoj življenja, in to v njegovi povsem
elementarni obliki. Kot da bi Nietzsche prenesel te možnosti celo v
jezik in ledenodokončni popolnosti nemškega jezika utrl nove poti, po
katerih so šli filozofi, ki so pisali na način popolnočutnega govora, ta pa
zelo mnogo dolguje Schopenhauerju in Nietzscheju. Po vzoru franco-
ščine je Schweitzer skušal v nemščini ohranjati ritmično oblikovanje
20 Albert Schweitzer: Kultur und Ethik, Beck, München 1990, str. 263.
21 Glej Friedrich Nietzsche: Onstran dobrega in zlega. Predigra k filozofiji prihodnosti,
Slovenska matica, Ljubljana 1988, str. 7–8.
29
