Page 30 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 30
RAZPRAVE, [TUDIJE
miva so njegova razmišljanja o naravi francoskega in nemškega jezika.
Francoščina je popolna in dokončna, nemščina je nedokončana:
»Razliko med obema jezikoma čutim tako, kot da bi se v francoskem
sprehajal po skrbno negovanih poteh v lepem parku, v nemškem pa
podil po veličastnem gozdu. V nemški knjižni jezik, ki je ohranil stik
z narečji, doteka iz teh ves čas novo življenje. Knjižna francoščina pa
je to domačnost izgubila. Korenine ima v svoji literaturi. Zato je
postala nekaj izgotovljenega, tako v pozitivnem kot v negativnem
pomenu. Popolnost francoščine je v tem, da neko misel lahko izrazi
na najjasnejši in najkrajši način, nemščine pa, da misel predstavi v
vsej njeni raznoterosti. Najsijajnejša jezikovna stvaritev v francoščini
je zame Rousseaujeva Družbena pogodba. Kot najpopolnejše v nemščini
pa razumem Luthrov prevod Biblije ter Nietzschejevo delo Onstran
dobrega in zlega. Od francoščine sem se privadil pozornosti za ritmično
oblikovanje stavka in prizadevanja za enostavnost izraza, in to je zame
postala potreba tudi v nemščini. Prek raziskovanja francoskega Bacha
pa sem dobil jasno podobo o načinu pisanja, ki ustreza moji lastni
naravi.«18
O vplivu omenjenega Nietzschejevega dela poroča v pismu 6.
septembra 1903 Heleni Breslau, svoji poznejši ženi, tole: »Berem
Nietzscheja: Onstran dobrega in zlega – ta veliki, lepi poziv k življenju,
pritrjevanju življenja; slišim čudovite, nenavadne harmonije, mogoč-
ne, ponosne, smejoče, očarljive zvoke, ki bi lahko bili tudi moji, če ne
bi bilo moje dolžnosti. Moja dolžnost – zakaj se je ne morem otresti?
Pa vendar, po teh pretresih se znova vrne mir – ne tisti sladkobni,
odpovedujoči mir priklenjenega psa čuvaja, temveč ponosni mir
dejavnosti. Vem, da je moja dejavnost, tako kot jo bom razvijal, z
odpovedjo naravni sreči, nujna – ne zame, ampak za naš čas, in da
svojo vrednost ohranja le z odpovedjo.«19 V svoji poznejši Kulturi in
etiki je Schweitzer pozitivni Nietzschejev vpliv pojasnjeval še s temi
besedami: »Vprašanje o bistvu dobrega in zlega, s katerim naj bi bili
opravili, on znova zastavi elementarno. Pri njem, tako kot pri Kantu,
četudi v drugačni luči, zasveti resnica, da je etika v svojem dejanskem
18 Albert Schweitzer: Aus meinem Leben und Denken, str. 52.
19 Nav. iz Claus Günzler: Albert Schweitzer. Einführung in sein Denken, str. 47.
28
miva so njegova razmišljanja o naravi francoskega in nemškega jezika.
Francoščina je popolna in dokončna, nemščina je nedokončana:
»Razliko med obema jezikoma čutim tako, kot da bi se v francoskem
sprehajal po skrbno negovanih poteh v lepem parku, v nemškem pa
podil po veličastnem gozdu. V nemški knjižni jezik, ki je ohranil stik
z narečji, doteka iz teh ves čas novo življenje. Knjižna francoščina pa
je to domačnost izgubila. Korenine ima v svoji literaturi. Zato je
postala nekaj izgotovljenega, tako v pozitivnem kot v negativnem
pomenu. Popolnost francoščine je v tem, da neko misel lahko izrazi
na najjasnejši in najkrajši način, nemščine pa, da misel predstavi v
vsej njeni raznoterosti. Najsijajnejša jezikovna stvaritev v francoščini
je zame Rousseaujeva Družbena pogodba. Kot najpopolnejše v nemščini
pa razumem Luthrov prevod Biblije ter Nietzschejevo delo Onstran
dobrega in zlega. Od francoščine sem se privadil pozornosti za ritmično
oblikovanje stavka in prizadevanja za enostavnost izraza, in to je zame
postala potreba tudi v nemščini. Prek raziskovanja francoskega Bacha
pa sem dobil jasno podobo o načinu pisanja, ki ustreza moji lastni
naravi.«18
O vplivu omenjenega Nietzschejevega dela poroča v pismu 6.
septembra 1903 Heleni Breslau, svoji poznejši ženi, tole: »Berem
Nietzscheja: Onstran dobrega in zlega – ta veliki, lepi poziv k življenju,
pritrjevanju življenja; slišim čudovite, nenavadne harmonije, mogoč-
ne, ponosne, smejoče, očarljive zvoke, ki bi lahko bili tudi moji, če ne
bi bilo moje dolžnosti. Moja dolžnost – zakaj se je ne morem otresti?
Pa vendar, po teh pretresih se znova vrne mir – ne tisti sladkobni,
odpovedujoči mir priklenjenega psa čuvaja, temveč ponosni mir
dejavnosti. Vem, da je moja dejavnost, tako kot jo bom razvijal, z
odpovedjo naravni sreči, nujna – ne zame, ampak za naš čas, in da
svojo vrednost ohranja le z odpovedjo.«19 V svoji poznejši Kulturi in
etiki je Schweitzer pozitivni Nietzschejev vpliv pojasnjeval še s temi
besedami: »Vprašanje o bistvu dobrega in zlega, s katerim naj bi bili
opravili, on znova zastavi elementarno. Pri njem, tako kot pri Kantu,
četudi v drugačni luči, zasveti resnica, da je etika v svojem dejanskem
18 Albert Schweitzer: Aus meinem Leben und Denken, str. 52.
19 Nav. iz Claus Günzler: Albert Schweitzer. Einführung in sein Denken, str. 47.
28
