Page 32 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 32
RAZPRAVE, [TUDIJE
misli, in priznati mu je, da je njegova nemščina zelo lepo berljiva,
razumljiva in komunikativna. Njegova dvojezičnost mu je v trdno
oporo pri njegovi nedvomno izjemni volji do kulture, kakor je razumel
svoje mesto v zgodovini novejše filozofije in kamor Schweitzer
nedvomno tudi sodi. Vsaj deloma njegov odnos do jezika pojasnjuje
tudi njegovo nagnjenje do glasbe.
V prostem času se je posvečal glasbi in leta 1905 napisal obsežno
monografijo o J. S. Bachu – delo je izšlo najprej v francoščini,22 nato
leta 1908 v nemščini in leta 1911 celo angleščini. V njegovem avtobio-
grafskem zapisu Iz mojega življenja in mišljenja beremo: »Bach narav-
nost razpolaga z zvočnim jezikom. Pri njem se nepretrgoma ponav-
ljajo ritmični motivi mirne blaženosti, živahne radosti, silovite bole-
čine, vzvišene bolečine. K bistvu glasbe sodi želja izraziti pesniške in
slikovne misli. Nagovarja ustvarjalno domišljijo poslušalca in v njej
želi pustiti živost doživetij čustev in vizij, iz katerih je nastala. To pa
zmore samo, če tisti, ki govori v jeziku zvoka, poseduje skrivnostno
sposobnost, da ji omogoči predvajanje misli v nad njeno dejansko
izrazno zmožnost presegajoči jasnosti in določnosti. V tem je Bach
največji med velikimi.«23 Bachova glasba je »pesniška in slikovita, saj
njene teme izraščajo iz pesniških in slikovitih predstav. Iz njih se
potem razvije skladba v popolnih zvočnih linijah, v popolni arhitek-
turi. Kar je po njegovem bistvu pesniška in slikovita glasba, se izraža
kot gotika, ki je postala zvok.«24 Tisto najbolj prepričljivo v Bachovi
glasbi je duh, zato z navdušenjem ugotavlja: »Največje na tej praživeči,
čudovito plastični, edinstveni oblikovno izpopolnjeni umetnosti je
duh, ki izhaja iz nje. Duša, ki iz nemira sveta hrepeni po miru in je
mir že okusila, pusti druge, da se v tem udeležijo njenega doživetja.«25
Bachova glasba ga je zato spremljala vse življenje in vsepovsod. Tej
sugestivni Schweitzerjevi filozofiji glasbe se Ernst Bloch v svojem
Principu upanje ni mogel izogniti, ko je sam razmišljal o Bachu, in
sicer v kontekstu človekovega transcendiranja oziroma zmožnosti
preseganja na glasbenem področju. Tako v poglavju z naslovom
22 Albert Schweitzer: J. S. Bach, le musicien-poète, Costallat, Paris 1905.
23 Albert Schweitzer: Aus meinem Leben und Denken, str. 55.
24 Prav tam.
25 Prav tam.
30
misli, in priznati mu je, da je njegova nemščina zelo lepo berljiva,
razumljiva in komunikativna. Njegova dvojezičnost mu je v trdno
oporo pri njegovi nedvomno izjemni volji do kulture, kakor je razumel
svoje mesto v zgodovini novejše filozofije in kamor Schweitzer
nedvomno tudi sodi. Vsaj deloma njegov odnos do jezika pojasnjuje
tudi njegovo nagnjenje do glasbe.
V prostem času se je posvečal glasbi in leta 1905 napisal obsežno
monografijo o J. S. Bachu – delo je izšlo najprej v francoščini,22 nato
leta 1908 v nemščini in leta 1911 celo angleščini. V njegovem avtobio-
grafskem zapisu Iz mojega življenja in mišljenja beremo: »Bach narav-
nost razpolaga z zvočnim jezikom. Pri njem se nepretrgoma ponav-
ljajo ritmični motivi mirne blaženosti, živahne radosti, silovite bole-
čine, vzvišene bolečine. K bistvu glasbe sodi želja izraziti pesniške in
slikovne misli. Nagovarja ustvarjalno domišljijo poslušalca in v njej
želi pustiti živost doživetij čustev in vizij, iz katerih je nastala. To pa
zmore samo, če tisti, ki govori v jeziku zvoka, poseduje skrivnostno
sposobnost, da ji omogoči predvajanje misli v nad njeno dejansko
izrazno zmožnost presegajoči jasnosti in določnosti. V tem je Bach
največji med velikimi.«23 Bachova glasba je »pesniška in slikovita, saj
njene teme izraščajo iz pesniških in slikovitih predstav. Iz njih se
potem razvije skladba v popolnih zvočnih linijah, v popolni arhitek-
turi. Kar je po njegovem bistvu pesniška in slikovita glasba, se izraža
kot gotika, ki je postala zvok.«24 Tisto najbolj prepričljivo v Bachovi
glasbi je duh, zato z navdušenjem ugotavlja: »Največje na tej praživeči,
čudovito plastični, edinstveni oblikovno izpopolnjeni umetnosti je
duh, ki izhaja iz nje. Duša, ki iz nemira sveta hrepeni po miru in je
mir že okusila, pusti druge, da se v tem udeležijo njenega doživetja.«25
Bachova glasba ga je zato spremljala vse življenje in vsepovsod. Tej
sugestivni Schweitzerjevi filozofiji glasbe se Ernst Bloch v svojem
Principu upanje ni mogel izogniti, ko je sam razmišljal o Bachu, in
sicer v kontekstu človekovega transcendiranja oziroma zmožnosti
preseganja na glasbenem področju. Tako v poglavju z naslovom
22 Albert Schweitzer: J. S. Bach, le musicien-poète, Costallat, Paris 1905.
23 Albert Schweitzer: Aus meinem Leben und Denken, str. 55.
24 Prav tam.
25 Prav tam.
30
