Page 274 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 274
PREVODI
[v greh], torej naravo, ki tudi še po padcu je in ostaja Božja kreatura,
in pa izvirnim grehom, in da je ta razloček tako velik kot razloček
med Božjim in hudičevim delom.
2. Mi verujemo, učimo in izpovedujemo tudi, da se je tega razlo-
čevanja treba zelo skrbno držati, ker ta nauk, da naj bi med našo
pokvarjeno človeško naravo in izvirnim grehom ne bilo nobenega
razločka, nasprotuje glavnemu artikulu naše vere o stvarjenju, odre-
šenju, posvečenju in vstajenju našega mesa in ne more obstati.
Zakaj Bog ni ustvaril samo telesa in duše Adama in Eve pred
padcem, temveč tudi naše telo in našo dušo po padcu, čeravno sta
pokvarjena, – in tudi Bog ju še pripoznava kot svoje delo, kakor je
pisano (Job 10:8a): »Tvoje roke so me oblikovale in naredile,« vse, kar
sem okrog in okrog.
Tudi Sin Božji ima v enotnosti svoje osebe to človeško naravo,5
dasi brez greha, privzel torej ni kakega tujega, temveč naše meso in s
tem je postal naš resnični brat. Pisano je (Hebr 2:14): »Ker so otroci
deležni krvi in mesa, je prav tako tudi on privzel oboje«. In dalje (Hebr
2:16s): »Ne zavzema se za angele, temveč za seme Abrahamovo; zato
se je moral v vsem izenačiti z brati«, izvzemši greh.
Tako je tudi Kristus [naravo] odrešil kot svoje delo, jo posvetil kot
svoje delo, obudil [meso] od mrtvih in ga poveličal kot svoje delo. A
izvirnega greha ni ustvaril, ga ni privzel, ga ni odrešil, ga ni posvetil,
ga tudi ne bo obudil med izvoljenimi, niti ga poveličal ali zveličal,
temveč v vstajenju bo ta docela zbrisan.
Iz tega zlahka spoznamo razloček med pokvarjeno naravo in
pokvarjenostjo, ki tiči v naravi in po kateri je bila narava pokvarjena.
Totalna pokvarjenost človeške narave. Naravo in pokvarjenost je moči
med seboj razločiti, ne pa ločiti. Edino Bog ju loči.
3. Mi pa nasprotno verujemo, učimo in izpovedujemo, da izvirni
greh ni kaka rahla (lahka), temveč tako globoka pokvarjenost (pro-
funda corruptio) človeške narave, da ni ostalo nič zdravega ali ne-
5 Po cerkveni tradiciji sta Jezusu Kristusu lastni »dve naravi«, božja in človeška,
toda le »ena sama oseba«. Ta eni Kristus je hkrati »resnični Bog« in »resnični
človek«. (Koncil v Kalcedonu/Halkedonu 451)
272
[v greh], torej naravo, ki tudi še po padcu je in ostaja Božja kreatura,
in pa izvirnim grehom, in da je ta razloček tako velik kot razloček
med Božjim in hudičevim delom.
2. Mi verujemo, učimo in izpovedujemo tudi, da se je tega razlo-
čevanja treba zelo skrbno držati, ker ta nauk, da naj bi med našo
pokvarjeno človeško naravo in izvirnim grehom ne bilo nobenega
razločka, nasprotuje glavnemu artikulu naše vere o stvarjenju, odre-
šenju, posvečenju in vstajenju našega mesa in ne more obstati.
Zakaj Bog ni ustvaril samo telesa in duše Adama in Eve pred
padcem, temveč tudi naše telo in našo dušo po padcu, čeravno sta
pokvarjena, – in tudi Bog ju še pripoznava kot svoje delo, kakor je
pisano (Job 10:8a): »Tvoje roke so me oblikovale in naredile,« vse, kar
sem okrog in okrog.
Tudi Sin Božji ima v enotnosti svoje osebe to človeško naravo,5
dasi brez greha, privzel torej ni kakega tujega, temveč naše meso in s
tem je postal naš resnični brat. Pisano je (Hebr 2:14): »Ker so otroci
deležni krvi in mesa, je prav tako tudi on privzel oboje«. In dalje (Hebr
2:16s): »Ne zavzema se za angele, temveč za seme Abrahamovo; zato
se je moral v vsem izenačiti z brati«, izvzemši greh.
Tako je tudi Kristus [naravo] odrešil kot svoje delo, jo posvetil kot
svoje delo, obudil [meso] od mrtvih in ga poveličal kot svoje delo. A
izvirnega greha ni ustvaril, ga ni privzel, ga ni odrešil, ga ni posvetil,
ga tudi ne bo obudil med izvoljenimi, niti ga poveličal ali zveličal,
temveč v vstajenju bo ta docela zbrisan.
Iz tega zlahka spoznamo razloček med pokvarjeno naravo in
pokvarjenostjo, ki tiči v naravi in po kateri je bila narava pokvarjena.
Totalna pokvarjenost človeške narave. Naravo in pokvarjenost je moči
med seboj razločiti, ne pa ločiti. Edino Bog ju loči.
3. Mi pa nasprotno verujemo, učimo in izpovedujemo, da izvirni
greh ni kaka rahla (lahka), temveč tako globoka pokvarjenost (pro-
funda corruptio) človeške narave, da ni ostalo nič zdravega ali ne-
5 Po cerkveni tradiciji sta Jezusu Kristusu lastni »dve naravi«, božja in človeška,
toda le »ena sama oseba«. Ta eni Kristus je hkrati »resnični Bog« in »resnični
človek«. (Koncil v Kalcedonu/Halkedonu 451)
272
