Page 276 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 276
PREVODI
2. Enako [obsojamo] mnenje, da hude sle (concupiscentiae) niso
greh, temveč zraven ustvarjene, bistvene lastnosti narave9, ali da prej
omenjena hiba ali škoda ni dejansko greh, zaradi katerega je človek
zunaj Kristusa otrok srda.10
3. Enako zavračamo tudi pelagijansko zmoto11, ki trdi, da je
človekova narava tudi po padcu ostala nepokvarjena in zlasti v
duhovnih zadevah povsem dobra in čista, in naturalibus, se pravi, v
svojih naravnih močeh.
4. Enako [zavračamo], da je izvirni greh le rahla, malenkostna,
prilepljena nesnaga ali naškropljen madež od zunaj, pod katerim je
narava obdržala svoje dobre moči tudi v duhovnih zadevah.12
[…]
6. Enako [zavračamo trditev]13, da v človeku njegova človeška
narava in bistvo ni čisto povsem pokvarjeno, temveč da ima človek na
sebi še nekaj dobrega, tudi v duhovnih stvareh, namreč sposobnost,
spretnost, ročnost ali zmožnost v duhovnih stvareh nekaj začeti,
delati ali sodelovati.
9 Naperjeno zoper katolicizem in koncilski dekret proti izvirnemu grehu
(Tridentinum 1546 – D 1515).
a) Vendar luteranstvo tu narobe razume tridentinski koncil, ker ima ta – v
nasprotju z luteranstvom – drug, ožji, na telesnost omejeni (poznosrednje-
veški) pojem sle ali poželenja (concupiscentia) in zategadelj v njej vidi nekaj
naravnega, kar ne more biti poistoveteno z grehom, pa kakor že lahko vodi v
greh, če se volja s tem strinja. Nasprotno pa so reformatorji v poželenju ali
konkupiscenci primarno videli akt volje in razuma, ki se usmerja proti Bogu,
in zato nekaj najgloblje grešnega.
b) Tridentinski koncil noče bagatelizirati greha, kot predpostavlja gornje
zavračanje št. 2; reformacijsko razumevanje totalne pokvarjenosti človeka
pozna pod drugimi imeni kot konkupiscenca, denimo ko se v koncilskih
tekstih »greh« označuje kot »smrt duše« (D 1512) in ljudje (po padcu) kot
»sužnji greha« (D 1521) ali če je kot nasledek »ves Adam (človek)« bil z grehom
»s telesom in dušo preobrnjen k slabšemu« (D 1511).
10 Najbrž zoper pelagijance.
11 Kolikor meri ta zavrnitev poleg pelagijancev tudi na tridentinski koncil, udari
mimo.
12 Zoper Flacijevega nasprotnika Strigla.
13 Delno zoper Strigla in zoper poznega Melanchthona.
274
2. Enako [obsojamo] mnenje, da hude sle (concupiscentiae) niso
greh, temveč zraven ustvarjene, bistvene lastnosti narave9, ali da prej
omenjena hiba ali škoda ni dejansko greh, zaradi katerega je človek
zunaj Kristusa otrok srda.10
3. Enako zavračamo tudi pelagijansko zmoto11, ki trdi, da je
človekova narava tudi po padcu ostala nepokvarjena in zlasti v
duhovnih zadevah povsem dobra in čista, in naturalibus, se pravi, v
svojih naravnih močeh.
4. Enako [zavračamo], da je izvirni greh le rahla, malenkostna,
prilepljena nesnaga ali naškropljen madež od zunaj, pod katerim je
narava obdržala svoje dobre moči tudi v duhovnih zadevah.12
[…]
6. Enako [zavračamo trditev]13, da v človeku njegova človeška
narava in bistvo ni čisto povsem pokvarjeno, temveč da ima človek na
sebi še nekaj dobrega, tudi v duhovnih stvareh, namreč sposobnost,
spretnost, ročnost ali zmožnost v duhovnih stvareh nekaj začeti,
delati ali sodelovati.
9 Naperjeno zoper katolicizem in koncilski dekret proti izvirnemu grehu
(Tridentinum 1546 – D 1515).
a) Vendar luteranstvo tu narobe razume tridentinski koncil, ker ima ta – v
nasprotju z luteranstvom – drug, ožji, na telesnost omejeni (poznosrednje-
veški) pojem sle ali poželenja (concupiscentia) in zategadelj v njej vidi nekaj
naravnega, kar ne more biti poistoveteno z grehom, pa kakor že lahko vodi v
greh, če se volja s tem strinja. Nasprotno pa so reformatorji v poželenju ali
konkupiscenci primarno videli akt volje in razuma, ki se usmerja proti Bogu,
in zato nekaj najgloblje grešnega.
b) Tridentinski koncil noče bagatelizirati greha, kot predpostavlja gornje
zavračanje št. 2; reformacijsko razumevanje totalne pokvarjenosti človeka
pozna pod drugimi imeni kot konkupiscenca, denimo ko se v koncilskih
tekstih »greh« označuje kot »smrt duše« (D 1512) in ljudje (po padcu) kot
»sužnji greha« (D 1521) ali če je kot nasledek »ves Adam (človek)« bil z grehom
»s telesom in dušo preobrnjen k slabšemu« (D 1511).
10 Najbrž zoper pelagijance.
11 Kolikor meri ta zavrnitev poleg pelagijancev tudi na tridentinski koncil, udari
mimo.
12 Zoper Flacijevega nasprotnika Strigla.
13 Delno zoper Strigla in zoper poznega Melanchthona.
274
