Page 289 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 289
FORMULA SOGLASJA 1577
pomagati, katerim se ponuja v besedi. In hoče, da se beseda sliši, ne
pa, da si mašiš ušesa ali besedo zaničuješ. Za to obljublja moč in
delovanje Svetega Duha, Božjo podporo pri vztrajanju in večno
življenje.
Večne izbire po milosti ni mogoče utemeljevati po umu ali po Postavi,
temelji zgolj v evangeliju o Kristusu, v katerem se Bog usmili vseh ljudi in
vse kliče k pokori.
8. Zato naj te naše izbire za večno življenje ne presojamo niti
izhajajoč iz uma niti iz Božje Postave, to bi peljalo bodisi v divje,
neurejeno, epikurejsko življenje, bodisi v obup in budilo škodljive
misli v srcu ljudi, tako da bi si sami pri sebi mislili in se teh misli ne
mogli ubraniti, dokler bi sledili svojemu umu: Če me je Bog izbral za
zveličanje, ne morem biti pogubljen, pa naj počnem, kar hočem; in
po drugi strani: Če nisem izbran za večno življenje, mi nič ne pomaga,
kar storim dobrega, saj je vse zaman.
9. Pač pa je [predestinacijo in izbiro po milosti] učiti zgolj iz
svetega Kristusovega evangelija, v katerem je jasno izpričano, da je
»Bog vse uklenil pod nevero, da bi vsem izkazal usmiljenje« (Rim
11:32) in da noče, da bi šel kdo v izgubo, temveč da bi se vsakdo
spreobrnil h pokori (Ezk 33:11; 1 Tim 2:4) in veroval v Gospoda
Kristusa.
10. Kdor se tako briga za razodeto Božjo voljo in sledi redu, ki se
ga je sv. Pavel držal v pismu Rimljanom, za tega je ta nauk [o pre-
destinaciji] koristen in tolažilen. [Pavel] tu ljudi najprej napotuje na
pokoro, spoznanje grehov, vero v Kristusa in v božjo pokornost,
preden govori o skrivnosti Božje večne izbire [Rim 2–8].
Ni Bog vzrok, da so izvoljeni le malokateri, temveč človek, ki odklanja
poklicanje.
11. Da pa so »mnogi poklicani in malo izvoljenih« [Mt 20:16],
nima tega pomena, da bi Bog ne hotel zveličati vsakogar, temveč vzrok
je, da oni Božje besede bodisi sploh ne slišijo, temveč jo objestno
zaničujejo, si maše ušesa in zakrknejo srce in tako Svetemu Duhu
zastavijo redno pot, tako da v njih ne more izvršiti svojega dela, ali
pa, če so [Božjo besedo] slišali, jo spet zanemarijo in je ne upoštevajo.
Tega ni kriv Bog ali njegova izbira, temveč njihova hudobija.
287
pomagati, katerim se ponuja v besedi. In hoče, da se beseda sliši, ne
pa, da si mašiš ušesa ali besedo zaničuješ. Za to obljublja moč in
delovanje Svetega Duha, Božjo podporo pri vztrajanju in večno
življenje.
Večne izbire po milosti ni mogoče utemeljevati po umu ali po Postavi,
temelji zgolj v evangeliju o Kristusu, v katerem se Bog usmili vseh ljudi in
vse kliče k pokori.
8. Zato naj te naše izbire za večno življenje ne presojamo niti
izhajajoč iz uma niti iz Božje Postave, to bi peljalo bodisi v divje,
neurejeno, epikurejsko življenje, bodisi v obup in budilo škodljive
misli v srcu ljudi, tako da bi si sami pri sebi mislili in se teh misli ne
mogli ubraniti, dokler bi sledili svojemu umu: Če me je Bog izbral za
zveličanje, ne morem biti pogubljen, pa naj počnem, kar hočem; in
po drugi strani: Če nisem izbran za večno življenje, mi nič ne pomaga,
kar storim dobrega, saj je vse zaman.
9. Pač pa je [predestinacijo in izbiro po milosti] učiti zgolj iz
svetega Kristusovega evangelija, v katerem je jasno izpričano, da je
»Bog vse uklenil pod nevero, da bi vsem izkazal usmiljenje« (Rim
11:32) in da noče, da bi šel kdo v izgubo, temveč da bi se vsakdo
spreobrnil h pokori (Ezk 33:11; 1 Tim 2:4) in veroval v Gospoda
Kristusa.
10. Kdor se tako briga za razodeto Božjo voljo in sledi redu, ki se
ga je sv. Pavel držal v pismu Rimljanom, za tega je ta nauk [o pre-
destinaciji] koristen in tolažilen. [Pavel] tu ljudi najprej napotuje na
pokoro, spoznanje grehov, vero v Kristusa in v božjo pokornost,
preden govori o skrivnosti Božje večne izbire [Rim 2–8].
Ni Bog vzrok, da so izvoljeni le malokateri, temveč človek, ki odklanja
poklicanje.
11. Da pa so »mnogi poklicani in malo izvoljenih« [Mt 20:16],
nima tega pomena, da bi Bog ne hotel zveličati vsakogar, temveč vzrok
je, da oni Božje besede bodisi sploh ne slišijo, temveč jo objestno
zaničujejo, si maše ušesa in zakrknejo srce in tako Svetemu Duhu
zastavijo redno pot, tako da v njih ne more izvršiti svojega dela, ali
pa, če so [Božjo besedo] slišali, jo spet zanemarijo in je ne upoštevajo.
Tega ni kriv Bog ali njegova izbira, temveč njihova hudobija.
287
