Page 90 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 90
RAZPRAVE, [TUDIJE
Dominantna katoliška doktrina in praksa je pristajala na velike
koncesije taki ljudski religioznosti (Kerševan, 1989:12 ff); obravnavala
jo je kot človeško predpostavko, tako rekoč osnovo in gradivo za
naknadno krščansko nadgradnjo, preoblikovanje in preosmišljanje.
Kot da bi veljalo: »Le pogan je lahko dober kristjan oziroma samo on
lahko to postane.« Sekularizacija in ateizem, ne »poganstvo« in
»praznoverje«, sta bila razumljena in obravnavana kot glavna nevar-
nost za vero.
Evangeljsko protestantsko krščanstvo je nasprotno brez večjih
težav sprejemalo sekularizacijo in desakralizacijo in jo (upravičeno)
videlo kot tudi nekaj svojega in krščanskega. Harnackovo raziskovanje
in Barthovo opozarjanje, da so Rimljani prve kristjane obtoževali
ateizma, je nastalo v protestantskem okolju. Prav tako je le v takem
okolju lahko nastal in odmeval znani dvojni aforizem Ernsta Blocha:
»Le ateist je lahko dober kristjan, le kristjan je lahko dober ateist.« Le
kdor kot ateist zavrača vse bogove sveta in/ali ne išče in ne najde
bogov v svetu, ampak živi in deluje samo-odgovorno, lahko zaresno
veruje, (za)upa v božji evangelij in božjo obljubo prihajajočega bož-
jega kraljestva. Le kdor – kot kristjan – sprejema, da nas je Bog sam
pustil v svetu same, lahko v svetu živi brez boga in ne išče njegovih
nadomestkov v različnih kultih osebnosti in stvari, narave ali zgo-
dovine.
Skušnjava, nevarnost zdrsa je v protestantskem krščanstvu – kot
pri nekaterih mističnih tokovih – prej v smeri ateizma (ne pa čaščenja
takih ali drugačnih malikov kot pri katoliškem krščanstvu). »Atei-
stična teologija«, »teologija božje smrti« z vrhom v šestdesetih in
sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je na to pot tudi izrecno
odpravila, sklicujoč se – neupravičeno – tudi na Bartha in Bonhoef-
ferja oziroma njegovo »nereligiozno krščanstvo«. Ateietična teologija
je sicer upravičeno vzela za središče svoje interpretacije tudi od
Bonhoefferja izpostavljeni Jezusov križ in Jezusovo zapuščenost od
Boga kot paradigmo človekovega položaja v svetu; lahko pa bi rekli,
da je šla »predaleč« v »oddaljevanju« božje obljube vstajenja in
odrešenja. S Kristusovim križem je povezano njegovo vstajenje. V času
po Kristusu pozicija križa – v svetu in pred Bogom – vključuje
(za)upanje v obljubo vstajenja/odrešenja. Za kristjana je dejstvo vere
88
Dominantna katoliška doktrina in praksa je pristajala na velike
koncesije taki ljudski religioznosti (Kerševan, 1989:12 ff); obravnavala
jo je kot človeško predpostavko, tako rekoč osnovo in gradivo za
naknadno krščansko nadgradnjo, preoblikovanje in preosmišljanje.
Kot da bi veljalo: »Le pogan je lahko dober kristjan oziroma samo on
lahko to postane.« Sekularizacija in ateizem, ne »poganstvo« in
»praznoverje«, sta bila razumljena in obravnavana kot glavna nevar-
nost za vero.
Evangeljsko protestantsko krščanstvo je nasprotno brez večjih
težav sprejemalo sekularizacijo in desakralizacijo in jo (upravičeno)
videlo kot tudi nekaj svojega in krščanskega. Harnackovo raziskovanje
in Barthovo opozarjanje, da so Rimljani prve kristjane obtoževali
ateizma, je nastalo v protestantskem okolju. Prav tako je le v takem
okolju lahko nastal in odmeval znani dvojni aforizem Ernsta Blocha:
»Le ateist je lahko dober kristjan, le kristjan je lahko dober ateist.« Le
kdor kot ateist zavrača vse bogove sveta in/ali ne išče in ne najde
bogov v svetu, ampak živi in deluje samo-odgovorno, lahko zaresno
veruje, (za)upa v božji evangelij in božjo obljubo prihajajočega bož-
jega kraljestva. Le kdor – kot kristjan – sprejema, da nas je Bog sam
pustil v svetu same, lahko v svetu živi brez boga in ne išče njegovih
nadomestkov v različnih kultih osebnosti in stvari, narave ali zgo-
dovine.
Skušnjava, nevarnost zdrsa je v protestantskem krščanstvu – kot
pri nekaterih mističnih tokovih – prej v smeri ateizma (ne pa čaščenja
takih ali drugačnih malikov kot pri katoliškem krščanstvu). »Atei-
stična teologija«, »teologija božje smrti« z vrhom v šestdesetih in
sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je na to pot tudi izrecno
odpravila, sklicujoč se – neupravičeno – tudi na Bartha in Bonhoef-
ferja oziroma njegovo »nereligiozno krščanstvo«. Ateietična teologija
je sicer upravičeno vzela za središče svoje interpretacije tudi od
Bonhoefferja izpostavljeni Jezusov križ in Jezusovo zapuščenost od
Boga kot paradigmo človekovega položaja v svetu; lahko pa bi rekli,
da je šla »predaleč« v »oddaljevanju« božje obljube vstajenja in
odrešenja. S Kristusovim križem je povezano njegovo vstajenje. V času
po Kristusu pozicija križa – v svetu in pred Bogom – vključuje
(za)upanje v obljubo vstajenja/odrešenja. Za kristjana je dejstvo vere
88
