Page 86 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 86
RAZPRAVE, [TUDIJE
Judje niso tako ravnali niti niso imeli moči za tako ravnanje. Tudi iz
časov osvajanja »obljubljene dežele«, ki naj bi ga biblijska pripoved
opisovala, ni dokazov za tako ravnanje (kolikor bi bilo drugačno od
ravnanja drugih ljudstev tistega časa). Božja zapoved, ki jo izražajo
omenjeni teksti, naj bi bila zapoved ohranjanja čistosti versko-narod-
ne identitete Judov v času njene ogroženosti (ki je kulminirala z
»babilonskim suženjstvom«); predstavljena naj bi bila z domnevnim
opisom od Boga ukazanega ravnanja v zlati/konstitutivni dobi Izraela
(tudi Stolz, 1996:182 ff).
Ne glede na take razlage vprašanje – na drugi ravni – seveda ostaja.
Kaj z bogom, ki služi takim razlikovanjem/izključevanjem, z Bogom,
ki se mu služi s takimi razlikovanji in izključevanji?
Izhod iz stiske s teodicejo (takega edinega boga) ni le (ateistično)
zavračanje vsakega boga (»edino opravičilo za boga je, da ga ni«),
ampak tudi v zadnjem času nova afirmacija politeizma, gnostičnega
dualizma ali »kozmoteizma«. Nerazrešljive zagate oziroma zlom
teodiceje enega in edinega boga, »pred katerim stojimo«, kot da sili
ponovno v prvi plan predstavo, da so v svetu različne moči, različni
bogovi (in demoni), različno sveto, različne vrednote, vse v medse-
bojnih spopadih in sodelovanjih; njihova pomiritev, ureditev, harmo-
nizacija je šele (možen) rezultat daljšega procesa., iz katerega bo Eno
šele izšlo oziroma v katerem se bo spet vrnilo.
Skratka: kot da je politeistična (ali dualistična) slika sveta, ki ne
izključuje temeljne/prihodnje enotnosti znova plavzibilnejši in bolj
realistični okvir človekovega delovanja v svetu v primerjavi z mono-
teizmom ali ateizmom.
V to sliko sodijo tudi relativno nove ali obnovljene ocene (najdemo
jih npr. pri J. Assmannu ob njegovem raziskovanju starega Egipta kot
paradigme poganskega, politeističnega sveta; prim. Assmann, 2003;
isti, 1999), da je bil na primer egipčanski ali poznejši grški in rimski
politeizem dejansko bolj miroljuben, da je bolje omogočal sožitje
različnih verovanj in kultur in da je šele Mojzesov ekskluzivni mo-
noteizem z razlikovanjem med Resnico/resničnim bogom in
Lažjo/lažnimi, nepravimi bogovi vnesel med ljudi stalen in najglob-
lji vir ter razlog nestrpnosti in spopadov, v imenu Resnice, Edinega
boga.
84
Judje niso tako ravnali niti niso imeli moči za tako ravnanje. Tudi iz
časov osvajanja »obljubljene dežele«, ki naj bi ga biblijska pripoved
opisovala, ni dokazov za tako ravnanje (kolikor bi bilo drugačno od
ravnanja drugih ljudstev tistega časa). Božja zapoved, ki jo izražajo
omenjeni teksti, naj bi bila zapoved ohranjanja čistosti versko-narod-
ne identitete Judov v času njene ogroženosti (ki je kulminirala z
»babilonskim suženjstvom«); predstavljena naj bi bila z domnevnim
opisom od Boga ukazanega ravnanja v zlati/konstitutivni dobi Izraela
(tudi Stolz, 1996:182 ff).
Ne glede na take razlage vprašanje – na drugi ravni – seveda ostaja.
Kaj z bogom, ki služi takim razlikovanjem/izključevanjem, z Bogom,
ki se mu služi s takimi razlikovanji in izključevanji?
Izhod iz stiske s teodicejo (takega edinega boga) ni le (ateistično)
zavračanje vsakega boga (»edino opravičilo za boga je, da ga ni«),
ampak tudi v zadnjem času nova afirmacija politeizma, gnostičnega
dualizma ali »kozmoteizma«. Nerazrešljive zagate oziroma zlom
teodiceje enega in edinega boga, »pred katerim stojimo«, kot da sili
ponovno v prvi plan predstavo, da so v svetu različne moči, različni
bogovi (in demoni), različno sveto, različne vrednote, vse v medse-
bojnih spopadih in sodelovanjih; njihova pomiritev, ureditev, harmo-
nizacija je šele (možen) rezultat daljšega procesa., iz katerega bo Eno
šele izšlo oziroma v katerem se bo spet vrnilo.
Skratka: kot da je politeistična (ali dualistična) slika sveta, ki ne
izključuje temeljne/prihodnje enotnosti znova plavzibilnejši in bolj
realistični okvir človekovega delovanja v svetu v primerjavi z mono-
teizmom ali ateizmom.
V to sliko sodijo tudi relativno nove ali obnovljene ocene (najdemo
jih npr. pri J. Assmannu ob njegovem raziskovanju starega Egipta kot
paradigme poganskega, politeističnega sveta; prim. Assmann, 2003;
isti, 1999), da je bil na primer egipčanski ali poznejši grški in rimski
politeizem dejansko bolj miroljuben, da je bolje omogočal sožitje
različnih verovanj in kultur in da je šele Mojzesov ekskluzivni mo-
noteizem z razlikovanjem med Resnico/resničnim bogom in
Lažjo/lažnimi, nepravimi bogovi vnesel med ljudi stalen in najglob-
lji vir ter razlog nestrpnosti in spopadov, v imenu Resnice, Edinega
boga.
84
