Page 85 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 85
MARKO KER[EVAN
»opravičenja boga« ob soočanju z nesmiselnim trpljenjem/zlom v
svetu. Kaj s trpljenjem/zlom spričo enega in edinega boga, kaj s takim
bogom (in verovanjem vanj) spričo trpljenja in zla v svetu?
Če kaj, potem to vprašanje seveda ni novo: od svetopisemske knjige
o Jobu prek Bratov Karamazovih do Bergmanovih filmov doživlja nove
in nove pretrese in se ponovno in ponovno izteka ne v odgovor,
ampak v ponovljeno vprašanje. Analogno v teologiji in filozofiji.
Eksistencialno in eksistencialistično zavračanje takega boga pri
Sartru je zgolj variacija občutja: kaj bi z bogom, ki ob vsej svoji
vsemoči, vsevednosti, previdnosti, milosti dopušča – ali celo povzroča?
– zlo in trpljenje? Minulo stoletje je z Auschwitzem (pa Hirošimo,
Ruando, Bosno …), z vsemi »žrtvami vojn in revolucij«, zmagovitih in
zgubljenih vojn, zmagovitih in zatrtih revolucij to vprašanje v skrajni
priostritvi postavilo pred vsakega verujočega. Auschwitz je nesporno
postal poglavitni simbol tudi tega vprašanja. Ne le zaradi moderne
racionalnosti tega brezna iracionalnosti, množičnosti tragičnih indi-
vidualnih usod; še posebej zato, ker je šlo ob tem hkrati za kolek-
tivno trpljenje njegovega, izbranega ljudstva. »Na Sinaju smo spre-
jeli Thoro, v Lublinu smo jo vrnili. Mrtvi ne hvalijo Boga in Thora je
bila dana za življenje.« Tako je v obupu zapisal judovski pesnik (po
Hertzberg, 1996:342). Kaj bi z zavezo z Bogom, ki se je ne drži? Do-
gajanje ni izostrilo le vprašanja boga in trpljenja žrtev, ampak tudi
boga in ravnanja storilcev. Koliko zla in nasilja je bilo opravičevanega
z božjim imenom in namenom ali z najvišjimi, svetimi vrednotami v
različnih svetih vojnah vernikov proti neveri (in nevernikom)?
Ne po naključju so pri tem spet postali znani in poimenovani
biblijski »teksti terorja«, v katerih (kot da) Bog sam ukazuje vojno,
poboje in usmrtitve tudi – po našem pojmovanju – nedolžnih in
najbližjih: »pokončaj vse […], ne prizanašaj, temveč pobij moža in
ženo, otroka in dojenčka […]«, odmeva iz besedil (2 Mz 32, 21–28:
4 Mz 25, 4-10; 1 Sam 15, 1–24; 5 Mz 13, 15–19 in 20, 10–19; Iz 34, 2–8,
ipd.; prim. Dietrich, Link, 1, 200–214 ff).
Biblicisti in zgodovinarji seveda ob tem po eni strani opozarjajo,
da ta besedila niso bila napisana kot uvod v dejanske poboje niti niso
zgodovinska poročila o njih. Napisana so bila v času in razmerah, ko
83
»opravičenja boga« ob soočanju z nesmiselnim trpljenjem/zlom v
svetu. Kaj s trpljenjem/zlom spričo enega in edinega boga, kaj s takim
bogom (in verovanjem vanj) spričo trpljenja in zla v svetu?
Če kaj, potem to vprašanje seveda ni novo: od svetopisemske knjige
o Jobu prek Bratov Karamazovih do Bergmanovih filmov doživlja nove
in nove pretrese in se ponovno in ponovno izteka ne v odgovor,
ampak v ponovljeno vprašanje. Analogno v teologiji in filozofiji.
Eksistencialno in eksistencialistično zavračanje takega boga pri
Sartru je zgolj variacija občutja: kaj bi z bogom, ki ob vsej svoji
vsemoči, vsevednosti, previdnosti, milosti dopušča – ali celo povzroča?
– zlo in trpljenje? Minulo stoletje je z Auschwitzem (pa Hirošimo,
Ruando, Bosno …), z vsemi »žrtvami vojn in revolucij«, zmagovitih in
zgubljenih vojn, zmagovitih in zatrtih revolucij to vprašanje v skrajni
priostritvi postavilo pred vsakega verujočega. Auschwitz je nesporno
postal poglavitni simbol tudi tega vprašanja. Ne le zaradi moderne
racionalnosti tega brezna iracionalnosti, množičnosti tragičnih indi-
vidualnih usod; še posebej zato, ker je šlo ob tem hkrati za kolek-
tivno trpljenje njegovega, izbranega ljudstva. »Na Sinaju smo spre-
jeli Thoro, v Lublinu smo jo vrnili. Mrtvi ne hvalijo Boga in Thora je
bila dana za življenje.« Tako je v obupu zapisal judovski pesnik (po
Hertzberg, 1996:342). Kaj bi z zavezo z Bogom, ki se je ne drži? Do-
gajanje ni izostrilo le vprašanja boga in trpljenja žrtev, ampak tudi
boga in ravnanja storilcev. Koliko zla in nasilja je bilo opravičevanega
z božjim imenom in namenom ali z najvišjimi, svetimi vrednotami v
različnih svetih vojnah vernikov proti neveri (in nevernikom)?
Ne po naključju so pri tem spet postali znani in poimenovani
biblijski »teksti terorja«, v katerih (kot da) Bog sam ukazuje vojno,
poboje in usmrtitve tudi – po našem pojmovanju – nedolžnih in
najbližjih: »pokončaj vse […], ne prizanašaj, temveč pobij moža in
ženo, otroka in dojenčka […]«, odmeva iz besedil (2 Mz 32, 21–28:
4 Mz 25, 4-10; 1 Sam 15, 1–24; 5 Mz 13, 15–19 in 20, 10–19; Iz 34, 2–8,
ipd.; prim. Dietrich, Link, 1, 200–214 ff).
Biblicisti in zgodovinarji seveda ob tem po eni strani opozarjajo,
da ta besedila niso bila napisana kot uvod v dejanske poboje niti niso
zgodovinska poročila o njih. Napisana so bila v času in razmerah, ko
83
