Page 89 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 89
MARKO KER[EVAN
svetu ni tako in zato, da ne bi bilo trpljenja, ker bi ga on odpravljal
(in bi človek lahko v tem smislu računal nanj); v svetu je – po Kristusu
– odsotno navzoč kot sočuten in trpeč. Človek je z Bogom v trpljenju,
ko trpi sam ali ko sočutno pomaga, deluje proti trpljenju (Mt 25, 31–
46: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti […] kar koli ste storili enemu od
teh mojih najmanjših bratov [najšibkejših, trpečih], ste meni storili«).
PROTESTANTSKO KRŠČANSKI ODGOVOR
IN NJEGOVE DILEME
Kakšen bi bil evangelijsko protestantski odgovor na izzive ateizma
(pa čeprav ne več bojevitega, ampak prej resigniranega) in na drugi
strani »povratka svetega« v svet (na sledi poganske religioznosti
oziroma v smeri kozmoteizma)?
Če govorimo o »izzivih«, je posredno že povedano, da (naj) ne gre
za pristajanje, kapitulacijo pred enim ali drugim. Spomnimo se še
enkrat na Bonhoefferjevo formulacijo paradoksa krščanske pozicije,
ki je navsezadnje pozicija križa: zapuščenosti od Boga v svetu brez boga
– pred Bogom.
Sprejeti ali celo pozdraviti vrnitev svetega v svet (sakralizacijo,
desekularizacijo, raz-odčaranje sveta), pomeni videti in sprejemati (le)
kontinuiteto, zvezo med svetim v svetu, svetostjo sveta in božanstvom
Boga, ne pa (tudi) nepremostljive razlike (diastaze), nasprotja in
konflikta, ki razločuje Boga biblijskega/evangeljskega razodetja od
kozmoteističnega, »inkluzivno monoteističnega« (o katerem govori
Assmann ob starih poganskih religijah in bogovih) ali od boga in
bogov neukinljive arhaične/kozmične religioznosti kot konstante
človeške religioznosti (o kateri govori Eliade). Ljudska religioznost
krščanskega srednjega veka je vse do sodobnosti – posebej v kmečkih
okoljih, a nikakor ne le tam – dejansko vseskozi ohranjala to konti-
nuiteto, znotraj katere je bilo »krščansko sveto« – z zakramenti,
svojimi sveti kraji in časi, na primer z liturgičnim ciklusom prazno-
vanja Jezusovega rojstva in vstajenja – le posebna plast ali del svetega
v svetu in svetosti sveta (skupaj s temu nasprotnim demonskim/
satanskim sveta oziroma v svetu).
87
svetu ni tako in zato, da ne bi bilo trpljenja, ker bi ga on odpravljal
(in bi človek lahko v tem smislu računal nanj); v svetu je – po Kristusu
– odsotno navzoč kot sočuten in trpeč. Človek je z Bogom v trpljenju,
ko trpi sam ali ko sočutno pomaga, deluje proti trpljenju (Mt 25, 31–
46: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti […] kar koli ste storili enemu od
teh mojih najmanjših bratov [najšibkejših, trpečih], ste meni storili«).
PROTESTANTSKO KRŠČANSKI ODGOVOR
IN NJEGOVE DILEME
Kakšen bi bil evangelijsko protestantski odgovor na izzive ateizma
(pa čeprav ne več bojevitega, ampak prej resigniranega) in na drugi
strani »povratka svetega« v svet (na sledi poganske religioznosti
oziroma v smeri kozmoteizma)?
Če govorimo o »izzivih«, je posredno že povedano, da (naj) ne gre
za pristajanje, kapitulacijo pred enim ali drugim. Spomnimo se še
enkrat na Bonhoefferjevo formulacijo paradoksa krščanske pozicije,
ki je navsezadnje pozicija križa: zapuščenosti od Boga v svetu brez boga
– pred Bogom.
Sprejeti ali celo pozdraviti vrnitev svetega v svet (sakralizacijo,
desekularizacijo, raz-odčaranje sveta), pomeni videti in sprejemati (le)
kontinuiteto, zvezo med svetim v svetu, svetostjo sveta in božanstvom
Boga, ne pa (tudi) nepremostljive razlike (diastaze), nasprotja in
konflikta, ki razločuje Boga biblijskega/evangeljskega razodetja od
kozmoteističnega, »inkluzivno monoteističnega« (o katerem govori
Assmann ob starih poganskih religijah in bogovih) ali od boga in
bogov neukinljive arhaične/kozmične religioznosti kot konstante
človeške religioznosti (o kateri govori Eliade). Ljudska religioznost
krščanskega srednjega veka je vse do sodobnosti – posebej v kmečkih
okoljih, a nikakor ne le tam – dejansko vseskozi ohranjala to konti-
nuiteto, znotraj katere je bilo »krščansko sveto« – z zakramenti,
svojimi sveti kraji in časi, na primer z liturgičnim ciklusom prazno-
vanja Jezusovega rojstva in vstajenja – le posebna plast ali del svetega
v svetu in svetosti sveta (skupaj s temu nasprotnim demonskim/
satanskim sveta oziroma v svetu).
87
