Page 92 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 92
RAZPRAVE, [TUDIJE
vanjem in kozmogonijo, kjer se izraža in vzpostavlja sveti kozmos
kot urejen prostor bogov, sveta in ljudi, – imamo na drugi strani
opraviti z besedo, ki le izreka, razglaša Božje ime; ritual je prvenstveno
besedno ponavzočenje spomina na zgodovino odrešenja; namesto
svetega v svetu narave je tu zgodovina in etika medčloveških odnosov;
podoba človeka pred Bogom je podoba romarja v puščavi, ne pa
prebivalca svetega kozmosa. Kot tako je krščanstvo s svojim pojmo-
vanjem časa in prostora prispevalo k moderni desakralizaciji sveta.
Toda kakor koli je po Ricoeurju tako razlikovanje ustrezno, ven-
darle kot čisto nasprotje ne vzdrži. Beseda (npr. pri pridigi ali pode-
ljevanju zakramentov) izraža numinozno/sveto/boga, zato je kot
hierofanija »tremendum et fascinans«, vzbuja strah in privlačnost
hkrati, in le kot taka zavezuje k poslušanju. Besede Svetega pisma
razglašajo Božje ime in ukinjajo hierofanije, sveto v svetu, toda tako,
da jih spreminjajo v znake, ki jih uporabljajo, ko govore o Bogu.
Razglašanje Boga/božjega imena in odrešenja ni mogoče brez znakov
oz. simbolov sveta in človeka. Ikonoklazem – rušenje podob, ki/ker
se častijo – in uporaba simbolov sta v dialektičnem razmerju, pravi.
»Upanje, da bo vera v besedo preživela religijo svetega, je napačno«,
saj je »usoda poslušanja besede vezana na ponovno rojstvo svetega in
njegovih simbolov – onkraj njegove smrti« (Castelli, 1974:76).
Znan je odgovor, da je vstali Jezus navzoč v svetu, še več, da je
vladar sveta, toda na nov način, v skritosti. Kot se je Bog odločilno
razodel ljudem tako, da s je »skril v človeku Jezusu« (Barth), tako je
Jezus kot vstali/bog navzoč v svetu v skritosti, vlada tako, da služi …
Skrito pomeni: ne v veličastnosti, v moči, ki od nekdaj razodeva sveto
kot tremendum et fascinans, kot vzbujajoče strah in čaščenje, pa tudi
račune, kako ga pridobiti in uporabiti zase. Skritost, nevidna navzoč-
nost pomeni navzočnost v šibkosti, nemoči, ranljivosti, trpljenju – ki
ne kličejo po čaščenju, posnemanju in uporabljanju. Sveto, ki/ker
tako razodeva/skriva Jezusa kot Boga, je zdaj tu drugače od priča-
kovanega. Sveto/Jezus Kristus je tam, kjer ni mogoč račun, verjetnost
ali celo gotovost, je tam, kjer je zato potrebna – in le po božji milosti
mogoča – vera v končno božjo pravičnost, moč in kraljestvo…
Znana in zgoraj navajana evangelijska predstavitev poslednje
sodbe in Jezusove nagrade tistim, ki so pomagali lačnim, preganjanim
90
vanjem in kozmogonijo, kjer se izraža in vzpostavlja sveti kozmos
kot urejen prostor bogov, sveta in ljudi, – imamo na drugi strani
opraviti z besedo, ki le izreka, razglaša Božje ime; ritual je prvenstveno
besedno ponavzočenje spomina na zgodovino odrešenja; namesto
svetega v svetu narave je tu zgodovina in etika medčloveških odnosov;
podoba človeka pred Bogom je podoba romarja v puščavi, ne pa
prebivalca svetega kozmosa. Kot tako je krščanstvo s svojim pojmo-
vanjem časa in prostora prispevalo k moderni desakralizaciji sveta.
Toda kakor koli je po Ricoeurju tako razlikovanje ustrezno, ven-
darle kot čisto nasprotje ne vzdrži. Beseda (npr. pri pridigi ali pode-
ljevanju zakramentov) izraža numinozno/sveto/boga, zato je kot
hierofanija »tremendum et fascinans«, vzbuja strah in privlačnost
hkrati, in le kot taka zavezuje k poslušanju. Besede Svetega pisma
razglašajo Božje ime in ukinjajo hierofanije, sveto v svetu, toda tako,
da jih spreminjajo v znake, ki jih uporabljajo, ko govore o Bogu.
Razglašanje Boga/božjega imena in odrešenja ni mogoče brez znakov
oz. simbolov sveta in človeka. Ikonoklazem – rušenje podob, ki/ker
se častijo – in uporaba simbolov sta v dialektičnem razmerju, pravi.
»Upanje, da bo vera v besedo preživela religijo svetega, je napačno«,
saj je »usoda poslušanja besede vezana na ponovno rojstvo svetega in
njegovih simbolov – onkraj njegove smrti« (Castelli, 1974:76).
Znan je odgovor, da je vstali Jezus navzoč v svetu, še več, da je
vladar sveta, toda na nov način, v skritosti. Kot se je Bog odločilno
razodel ljudem tako, da s je »skril v človeku Jezusu« (Barth), tako je
Jezus kot vstali/bog navzoč v svetu v skritosti, vlada tako, da služi …
Skrito pomeni: ne v veličastnosti, v moči, ki od nekdaj razodeva sveto
kot tremendum et fascinans, kot vzbujajoče strah in čaščenje, pa tudi
račune, kako ga pridobiti in uporabiti zase. Skritost, nevidna navzoč-
nost pomeni navzočnost v šibkosti, nemoči, ranljivosti, trpljenju – ki
ne kličejo po čaščenju, posnemanju in uporabljanju. Sveto, ki/ker
tako razodeva/skriva Jezusa kot Boga, je zdaj tu drugače od priča-
kovanega. Sveto/Jezus Kristus je tam, kjer ni mogoč račun, verjetnost
ali celo gotovost, je tam, kjer je zato potrebna – in le po božji milosti
mogoča – vera v končno božjo pravičnost, moč in kraljestvo…
Znana in zgoraj navajana evangelijska predstavitev poslednje
sodbe in Jezusove nagrade tistim, ki so pomagali lačnim, preganjanim
90
