Page 91 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 91
MARKO KER[EVAN
Kristusov križ skupaj z njegovim vstajenjem: da se je Bog že učlovečil
in kot učlovečeni ne le zapuščen umrl, ampak tudi že vstal, »šel k
očetu […]«, »poslal Svetega duha […]« in mu je že bila »dana vsa oblast
na nebu in na zemlji«. Torej vera, ki je več kot zgolj vztrajanje pred
Bogom in z Bogom v svetu brez boga. Bog/vstali Kristus je po vsta-
jenju na nek način že navzoč v svetu. Toda ta način ne more biti enak
načinu navzočnosti in (po)moči različnih (poganskih) bogov in sil v
svetu pred Kristusom in mimo njega. Vstali Kristus ni in ne more biti
zgolj novi, dodatni ali nadomestni bog iste vrste. (Barth govori v tej
zvezi o »baaliziranju Jahveja in religionizaciji Kristusa«; prim. Ker-
ševan, 1992:71.) Če bi bil to/tak, ne bi bil Bog, ki se je učlovečil. Tak
bi bil lahko brez učlovečenja, brez smrti in vstajenja.
Protestantsko krščanstvo ne more ostati zgolj pri križu (brez
vstajenja), ne more pa tudi brez zadržkov slediti misli, da je božje
učlovečenje in vstajenje že posvetilo, že poveličalo človeka, človeško
naravo ali celo stvarstvo, pa čeprav samo v jedru, v kali, v začetku (k
čemer je nagnjena pravoslavno krščanska teologija s pojmom theosis,
poboženja: »Bog se je učlovečil, da bi človek postal Bog«).
To bi bila pre-lahko-miselna pot v pokristjanjeni kozmoteizem ali
anthropoteizem, prelahkomislen pristanek na sveto v svetu in sveto
sveta. Judovski temeljni ugovor proti krščanstvu in temeljni razlog
za judovsko prepričanje, da Mesija še ni prišel in da ga je treba še
čakati, je, da je vse še enako in da ni videti, da bi bil svet že odrešen in
da je božje kraljestvo s Kristusom Kraljem že tu (Lapide, 1988:103 ff).
Krščanstvo temu posredno pritrjuje s predstavo o božjem kraljestvu
šele ob drugem Kristusovem prihodu in z verovanjem v Svetega duha,
ki je prišel po Kristusu in ki ne deluje »materialno«, ki »veje, koder
hoče,« in ki preprečuje, da bi v višinah in globinah človeka in stvarstva
(že) videli Božje, v nižinah in površnostih/malenkostih pa (še) Sata-
novo. Luther: »Bog se je učlovečil, da bi človek ostal človek.«
Pa vendar…
Paul Ricoeur v svoji razpravi v že starem zborniku o svetem
(Castelli, 1974: 57 ff) na primer najprej pregledno predstavi razliko
med poganskim in judovsko-krščanskim pristopom. Nasproti pogan-
skemu numinoznemu, ki se izraža v (božjih) podobah in ritualih, v svetih
prostorih in časih, kjer se vzpostavlja zveza med človeškim delo-
89
Kristusov križ skupaj z njegovim vstajenjem: da se je Bog že učlovečil
in kot učlovečeni ne le zapuščen umrl, ampak tudi že vstal, »šel k
očetu […]«, »poslal Svetega duha […]« in mu je že bila »dana vsa oblast
na nebu in na zemlji«. Torej vera, ki je več kot zgolj vztrajanje pred
Bogom in z Bogom v svetu brez boga. Bog/vstali Kristus je po vsta-
jenju na nek način že navzoč v svetu. Toda ta način ne more biti enak
načinu navzočnosti in (po)moči različnih (poganskih) bogov in sil v
svetu pred Kristusom in mimo njega. Vstali Kristus ni in ne more biti
zgolj novi, dodatni ali nadomestni bog iste vrste. (Barth govori v tej
zvezi o »baaliziranju Jahveja in religionizaciji Kristusa«; prim. Ker-
ševan, 1992:71.) Če bi bil to/tak, ne bi bil Bog, ki se je učlovečil. Tak
bi bil lahko brez učlovečenja, brez smrti in vstajenja.
Protestantsko krščanstvo ne more ostati zgolj pri križu (brez
vstajenja), ne more pa tudi brez zadržkov slediti misli, da je božje
učlovečenje in vstajenje že posvetilo, že poveličalo človeka, človeško
naravo ali celo stvarstvo, pa čeprav samo v jedru, v kali, v začetku (k
čemer je nagnjena pravoslavno krščanska teologija s pojmom theosis,
poboženja: »Bog se je učlovečil, da bi človek postal Bog«).
To bi bila pre-lahko-miselna pot v pokristjanjeni kozmoteizem ali
anthropoteizem, prelahkomislen pristanek na sveto v svetu in sveto
sveta. Judovski temeljni ugovor proti krščanstvu in temeljni razlog
za judovsko prepričanje, da Mesija še ni prišel in da ga je treba še
čakati, je, da je vse še enako in da ni videti, da bi bil svet že odrešen in
da je božje kraljestvo s Kristusom Kraljem že tu (Lapide, 1988:103 ff).
Krščanstvo temu posredno pritrjuje s predstavo o božjem kraljestvu
šele ob drugem Kristusovem prihodu in z verovanjem v Svetega duha,
ki je prišel po Kristusu in ki ne deluje »materialno«, ki »veje, koder
hoče,« in ki preprečuje, da bi v višinah in globinah človeka in stvarstva
(že) videli Božje, v nižinah in površnostih/malenkostih pa (še) Sata-
novo. Luther: »Bog se je učlovečil, da bi človek ostal človek.«
Pa vendar…
Paul Ricoeur v svoji razpravi v že starem zborniku o svetem
(Castelli, 1974: 57 ff) na primer najprej pregledno predstavi razliko
med poganskim in judovsko-krščanskim pristopom. Nasproti pogan-
skemu numinoznemu, ki se izraža v (božjih) podobah in ritualih, v svetih
prostorih in časih, kjer se vzpostavlja zveza med človeškim delo-
89
