Page 87 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 87
MARKO KER[EVAN
Assmann pri tem podobno kot Eliade poudarja, da različni pogan-
ski bogovi niso bili brez »inkluzivnega« monoteističnega ozadja/
temelja, ki je omogočal njihovo raznolikost, ne da bi jo odpravil.
Običajni »politeizem« je po mnogih zato enostranska in neustrezna
pojmovna konstrukcija Seveda tako usmerjeni avtorji pri tem ne
morejo mimo Nietzscheja in njegove preroške moči.
Predstava edinega vsemogočnega boga, ki dopušča ali celo terja
trpljenje svojega stvarstva, človeštva in človeka, tudi najbolj svojih –
pobožnega in pravičnega Joba, pa svojega izvoljenega ljudstva in (v
krščanstvu) svojega edinega sina – zaradi opomina, preizkusa, vzgoj-
ne in/ali pravične kazni, človekovega poplačila in poravnave, vse do
končne pomiritve/sprave s človekom in stvarstvom, je izzivala pomisel
na boga kot ljubosumnega, krutega, trdosrčnega ali celo kapricioz-
nega in krvoločnega tirana. Da bi se izognili taki misli, so največkrat
potencirali razliko med božjo in človeško pravičnostjo, poudarjali
nedoumljivost skrivnostnih poti božje milosti, ljubezni in pravičnosti,
ki jih človek s svojega omejenega vidika ne zmore in ne sme predrzno
presojati.
Tako judovska kot krščanska teologija pa se ni mogla izogniti tudi
pomisli o božjem trpljenju. (O tem napr. Moltmann in Sorč, v Sorč,
2005:132 ff.) Če je »Bog svet tako ljubil, da mu je poslal svojega
edinega, ljubljenega Sina«, kot je zapisano, potem se ni mogoče
izogniti misli, da je Bog tudi sam trpel ob trpljenju svojega Sina, (ki
je »eno z Očetom«), pa svojega ljudstva, človeka in stvarstva. Že
Talmud opozarja na paradoks: Bog je trpel tudi, ko je posegel, da bi
rešil svoje ljudstvo, in je pri tem pokončal faraona in njegovo vojsko;
trpel, saj je bil tudi faraon njegovo stvarstvo. Vsekakor pa se Bog –
tako vsaj razlagalec v Talmudu – ni veselil skupaj z Izraelom: »Delo
mojih rok je izginilo v morju, in vi hočete, da pojem z vami?« (Po
Dietrich, Link, 1, 210.) Z zaostrovanjem zaresnosti vprašanja zla in
trpljenja se ni mogoče izogniti vprašanju trpljenja boga samega
(teopašizem). Zaresno vzeta predstava/spoznanje o božjem trpljenju,
božjem sočutju in (zato) trpljenju pa neizogibno »postavi pod vpra-
šaj« predstavo o božji vsemogočnosti in svobodi; vodi do dvoma v
vsemogočnost in svobodo boga, ki ne more preprečiti svojega trplje-
nja ob trpljenju poražencev (v spopadih, kjer zmaga katerega koli
85
Assmann pri tem podobno kot Eliade poudarja, da različni pogan-
ski bogovi niso bili brez »inkluzivnega« monoteističnega ozadja/
temelja, ki je omogočal njihovo raznolikost, ne da bi jo odpravil.
Običajni »politeizem« je po mnogih zato enostranska in neustrezna
pojmovna konstrukcija Seveda tako usmerjeni avtorji pri tem ne
morejo mimo Nietzscheja in njegove preroške moči.
Predstava edinega vsemogočnega boga, ki dopušča ali celo terja
trpljenje svojega stvarstva, človeštva in človeka, tudi najbolj svojih –
pobožnega in pravičnega Joba, pa svojega izvoljenega ljudstva in (v
krščanstvu) svojega edinega sina – zaradi opomina, preizkusa, vzgoj-
ne in/ali pravične kazni, človekovega poplačila in poravnave, vse do
končne pomiritve/sprave s človekom in stvarstvom, je izzivala pomisel
na boga kot ljubosumnega, krutega, trdosrčnega ali celo kapricioz-
nega in krvoločnega tirana. Da bi se izognili taki misli, so največkrat
potencirali razliko med božjo in človeško pravičnostjo, poudarjali
nedoumljivost skrivnostnih poti božje milosti, ljubezni in pravičnosti,
ki jih človek s svojega omejenega vidika ne zmore in ne sme predrzno
presojati.
Tako judovska kot krščanska teologija pa se ni mogla izogniti tudi
pomisli o božjem trpljenju. (O tem napr. Moltmann in Sorč, v Sorč,
2005:132 ff.) Če je »Bog svet tako ljubil, da mu je poslal svojega
edinega, ljubljenega Sina«, kot je zapisano, potem se ni mogoče
izogniti misli, da je Bog tudi sam trpel ob trpljenju svojega Sina, (ki
je »eno z Očetom«), pa svojega ljudstva, človeka in stvarstva. Že
Talmud opozarja na paradoks: Bog je trpel tudi, ko je posegel, da bi
rešil svoje ljudstvo, in je pri tem pokončal faraona in njegovo vojsko;
trpel, saj je bil tudi faraon njegovo stvarstvo. Vsekakor pa se Bog –
tako vsaj razlagalec v Talmudu – ni veselil skupaj z Izraelom: »Delo
mojih rok je izginilo v morju, in vi hočete, da pojem z vami?« (Po
Dietrich, Link, 1, 210.) Z zaostrovanjem zaresnosti vprašanja zla in
trpljenja se ni mogoče izogniti vprašanju trpljenja boga samega
(teopašizem). Zaresno vzeta predstava/spoznanje o božjem trpljenju,
božjem sočutju in (zato) trpljenju pa neizogibno »postavi pod vpra-
šaj« predstavo o božji vsemogočnosti in svobodi; vodi do dvoma v
vsemogočnost in svobodo boga, ki ne more preprečiti svojega trplje-
nja ob trpljenju poražencev (v spopadih, kjer zmaga katerega koli
85
