Page 88 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 88
RAZPRAVE, [TUDIJE
njegovih pomeni poraz nekega drugega njegovega). Kot da se vsiljuje
alternativa: ali ohraniti človeške predstave o Božji vsemogočnosti in
svobodi – ter zato ali dvomiti v Božjo pravičnost in ljubezen ali ju
odmakniti v nedoumljivost in skrivnostnost božjega, v nedoumljivo
razliko med Božjo in človeško pravičnostjo – ali pa ohraniti predstavo
o Božji ljubezni in pravičnosti in izpostaviti dvomu Božjo vsemogoč-
nost ali jo odmakniti v nedoumljivost razlike med človeško pred-
stavo/željo vsemogočnosti in skrivnostjo Božje (ne)moči.
Zdi se, kot da v novejšem času pridobiva na teži misel o božjem
sočutju in trpljenju in zato predstava o božji ne-moči, merjeni z
merili/pričakovanji človekovih želja in strahov.
Seveda se tudi ob tem obnovi vprašanje, ali ne gre spet za variacijo
stare teodiceje, da bi razbremenili boga odgovornosti za stvarstvo in
človeka; tudi za ceno, da z božjo ne-močjo in odsotnostjo damo
prostor navzočnosti nekega Drugega (načela in počela) kot vzročnika
zla, za ceno ponovne aktualizacije nekega temeljnega dualizma boga
in proti-boga.
Jüngel vztraja: »Nihče zares proti Bogu, razen Boga samega«. Bog
združuje nasprotja tako, da je Božja božanskost taka in tudi dru-
gačna. Tudi znotraj še tako velikega nasprotja je v Bogu vedno še
večja/globlja identiteta. Bog ne neha biti bog, ko postane človek in
kot človek trpi in umre. Božje božanskosti ni mogoče alterirati z
nobeno Drugostjo; Bog, ki je Ljubezen Troedinosti, se ne more od-
tujiti samemu sebi. (Jüngel, 2003:250, 251.) Na tem je po Jünglu
treba vztrajati. Najmanj, kar ob tem lahko rečemo, je, da je treba
razlikovati – dopuščati razliko – ne le med našo, človeško predstavo/
željo pravičnosti in ljubezni in končno nedoumljivostjo skrivnosti
Božje pravičnosti, ampak tudi (in predvsem) med našo človeško
predstavo/željo vsemogočnosti in končno nedoumljivostjo Božje
(ne)moči. Če česa ne moremo izključiti/odmisliti iz Boga, kot se je
razodel po Kristusu in evangeliju, je njegova ljubezen, (zato) so-
čutje, trpljenje. »Bog, ki je ljubezen, trpi/vzdrži (erleidet) zlo, ki ga
noče in ga premaguje prav s tem, da ga pretrpi/prestane«. (Jüngel,
2003:252.)
Tak sočuten, trpeči bog – pred katerim stojimo v svetu – vzpo-
stavlja novo, drugačno z(a)vezo s človekom. Bog, »ki je ljubezen«, v
86
njegovih pomeni poraz nekega drugega njegovega). Kot da se vsiljuje
alternativa: ali ohraniti človeške predstave o Božji vsemogočnosti in
svobodi – ter zato ali dvomiti v Božjo pravičnost in ljubezen ali ju
odmakniti v nedoumljivost in skrivnostnost božjega, v nedoumljivo
razliko med Božjo in človeško pravičnostjo – ali pa ohraniti predstavo
o Božji ljubezni in pravičnosti in izpostaviti dvomu Božjo vsemogoč-
nost ali jo odmakniti v nedoumljivost razlike med človeško pred-
stavo/željo vsemogočnosti in skrivnostjo Božje (ne)moči.
Zdi se, kot da v novejšem času pridobiva na teži misel o božjem
sočutju in trpljenju in zato predstava o božji ne-moči, merjeni z
merili/pričakovanji človekovih želja in strahov.
Seveda se tudi ob tem obnovi vprašanje, ali ne gre spet za variacijo
stare teodiceje, da bi razbremenili boga odgovornosti za stvarstvo in
človeka; tudi za ceno, da z božjo ne-močjo in odsotnostjo damo
prostor navzočnosti nekega Drugega (načela in počela) kot vzročnika
zla, za ceno ponovne aktualizacije nekega temeljnega dualizma boga
in proti-boga.
Jüngel vztraja: »Nihče zares proti Bogu, razen Boga samega«. Bog
združuje nasprotja tako, da je Božja božanskost taka in tudi dru-
gačna. Tudi znotraj še tako velikega nasprotja je v Bogu vedno še
večja/globlja identiteta. Bog ne neha biti bog, ko postane človek in
kot človek trpi in umre. Božje božanskosti ni mogoče alterirati z
nobeno Drugostjo; Bog, ki je Ljubezen Troedinosti, se ne more od-
tujiti samemu sebi. (Jüngel, 2003:250, 251.) Na tem je po Jünglu
treba vztrajati. Najmanj, kar ob tem lahko rečemo, je, da je treba
razlikovati – dopuščati razliko – ne le med našo, človeško predstavo/
željo pravičnosti in ljubezni in končno nedoumljivostjo skrivnosti
Božje pravičnosti, ampak tudi (in predvsem) med našo človeško
predstavo/željo vsemogočnosti in končno nedoumljivostjo Božje
(ne)moči. Če česa ne moremo izključiti/odmisliti iz Boga, kot se je
razodel po Kristusu in evangeliju, je njegova ljubezen, (zato) so-
čutje, trpljenje. »Bog, ki je ljubezen, trpi/vzdrži (erleidet) zlo, ki ga
noče in ga premaguje prav s tem, da ga pretrpi/prestane«. (Jüngel,
2003:252.)
Tak sočuten, trpeči bog – pred katerim stojimo v svetu – vzpo-
stavlja novo, drugačno z(a)vezo s človekom. Bog, »ki je ljubezen«, v
86
