Page 93 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 93
MARKO KER[EVAN
itd., saj so s tem pomagali Jezusu samemu, kajti »kar ste storili
kateremu od mojih najmanjših, ste meni storili« (Mt 25, 31-46), ni
enostavna.
Ljudje so bili nagrajeni, ker so to počeli, ne da bi vedeli za Jezusa
in računali na nagrado: »Gospod, nikdar te nismo videli […]«. Ali velja
to tudi, ko vemo in zato lahko računamo: ne delamo le iz sočutja,
ampak tudi človeško »računamo«? Verjetno da.
S človeškega vidika – in z drugega ne moremo presojati – bi težko
rekli ne.
Toda poanta Mt 25 vendarle ostaja: najbolj zaresna vera, zaresna
fides (implicita)6 je le tam, kjer je Bog navzoč v skritosti, ki/da onemo-
goča človeško, prečloveško računanje z njim; tam, kjer niso možni
nikakršni računi ne z ljudmi, ne z Bogom, kjer zato ne gre brez vere
kot (za)upanja. Ta dopušča kvečjemu slutnjo, da je Bog na svoj način
že navzoč. A samo to, kaj več bi bilo manj (od krščanske vere) …
To bi pomenilo »stati in obstati« zaradi upanja in v njem.
V sodobnem svetu to pomeni vztrajati proti toku; ta vleče ali v
ateizem ali v »poganski« kozmoteizem oziroma kozmično religioz-
nost ali pa v kombinacijo med obema, na primer v psevdosakralizacijo
vrednot, idealov in idolov tako imenovane posvetne religije.7
Delovati proti toku, seveda pomeni izgubljati: moč, vpliv, pripad-
nike, če gre za cerkev. Nova zaveza sicer kot da ponuja oporo pri tem:
»Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor ga izgubi zaradi
mene, ga bo našel.« (Mt 10, 39.)
Toda to je spet zgolj opora vere kot (za)upanja.
6 Ali ni prav fides implicita najbolj čista vera, saj le ona ne računa, ni obremenjena
z neubranljivo religiozno skušnjavo »računanja« (Barth). Za pobožnost – kot
nasprotni pol nepreračunljive vere – je nekje Luther zapisal, da je »največji
greh«, saj skuša z njo človek (iluzorno in grešno hkrati) pridobiti za svoje
odrešenje nekaj, kar je izključno zadeva božje milosti (prim Kerševan, 1992:68).
7 Pojem posvetna religija imam za ponesrečenega. Če je mišljena ideologija –
»religija« – brez svetega, je to »leseno železo«. Brez svetega ni religije. Če je
mišljena religija, ki sakralizira tostranske pojave, vrednote, cilje, jim daje sta-
tus na meji s transcendenco, – potem je to splošna značilnost določenega
tipa religij, ki jo srečamo tudi pri tradicionalnih arhaičnih religijah (po
Eliadeju).
91
itd., saj so s tem pomagali Jezusu samemu, kajti »kar ste storili
kateremu od mojih najmanjših, ste meni storili« (Mt 25, 31-46), ni
enostavna.
Ljudje so bili nagrajeni, ker so to počeli, ne da bi vedeli za Jezusa
in računali na nagrado: »Gospod, nikdar te nismo videli […]«. Ali velja
to tudi, ko vemo in zato lahko računamo: ne delamo le iz sočutja,
ampak tudi človeško »računamo«? Verjetno da.
S človeškega vidika – in z drugega ne moremo presojati – bi težko
rekli ne.
Toda poanta Mt 25 vendarle ostaja: najbolj zaresna vera, zaresna
fides (implicita)6 je le tam, kjer je Bog navzoč v skritosti, ki/da onemo-
goča človeško, prečloveško računanje z njim; tam, kjer niso možni
nikakršni računi ne z ljudmi, ne z Bogom, kjer zato ne gre brez vere
kot (za)upanja. Ta dopušča kvečjemu slutnjo, da je Bog na svoj način
že navzoč. A samo to, kaj več bi bilo manj (od krščanske vere) …
To bi pomenilo »stati in obstati« zaradi upanja in v njem.
V sodobnem svetu to pomeni vztrajati proti toku; ta vleče ali v
ateizem ali v »poganski« kozmoteizem oziroma kozmično religioz-
nost ali pa v kombinacijo med obema, na primer v psevdosakralizacijo
vrednot, idealov in idolov tako imenovane posvetne religije.7
Delovati proti toku, seveda pomeni izgubljati: moč, vpliv, pripad-
nike, če gre za cerkev. Nova zaveza sicer kot da ponuja oporo pri tem:
»Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor ga izgubi zaradi
mene, ga bo našel.« (Mt 10, 39.)
Toda to je spet zgolj opora vere kot (za)upanja.
6 Ali ni prav fides implicita najbolj čista vera, saj le ona ne računa, ni obremenjena
z neubranljivo religiozno skušnjavo »računanja« (Barth). Za pobožnost – kot
nasprotni pol nepreračunljive vere – je nekje Luther zapisal, da je »največji
greh«, saj skuša z njo človek (iluzorno in grešno hkrati) pridobiti za svoje
odrešenje nekaj, kar je izključno zadeva božje milosti (prim Kerševan, 1992:68).
7 Pojem posvetna religija imam za ponesrečenega. Če je mišljena ideologija –
»religija« – brez svetega, je to »leseno železo«. Brez svetega ni religije. Če je
mišljena religija, ki sakralizira tostranske pojave, vrednote, cilje, jim daje sta-
tus na meji s transcendenco, – potem je to splošna značilnost določenega
tipa religij, ki jo srečamo tudi pri tradicionalnih arhaičnih religijah (po
Eliadeju).
91
