Page 96 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 96
RAZPRAVE, [TUDIJE
Gorazd Andrej~
ANABAPTISTI^NA REFORMACIJA
IN VERSKA SVOBODA
UVOD
Verovanje v versko svobodo ter spoštovanje te svobode pri drugače
verujočih (kristjanih ali nekristjanih) v velikem delu krščanske zgo-
dovine ni bila odlika kristjanov. V nasprotju z Jezusovim nasvetom
»dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (Mr
12,17) ter njegovo izjavo, da njegovo kraljestvo »ni od tega sveta« (Jn
18,36), pa tudi v nasprotju z njegovo razlago, kaj ta izjava konkretno
pomeni (»Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji slu-
žabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni
od tod«, Jn 18,36.II), je cerkev od časa cesarja Konstantina pa vse do
19. stoletja preganjala drugače misleče s fizičnim »bojevanjem«: z
vojnami, prepovedmi, izgoni, mučenji in usmrtitvami.
Tudi vodilni nemški in švicarski reformatorji ter protestantski
državni vladarji 16. in 17. stoletja niso odpravili preganjanja drugače
verujočih v svojih reformiranih cerkvah in deželah. Versko svobodo
so že od začetka zagovarjali in prinašali med nas tisti kristjani, ki so v
16. in 17. stoletju veljali za najbolj nevarne heretike: anabaptisti. V
pričujočem članku na kratko opisujem nastanek anabaptističnega
gibanja, njihovo teologijo ter kasnejši razvoj, s posebnim poudarkom
na njihovem verovanju v versko svobodo in v ločitev države in cerkve.
Cilja članka sta predvsem naslednja: pojasniti teološke temelje vero-
vanja o verski svobodi pri anabaptistih in medsebojno povezanost
značilnih anabaptističnih doktrin s tem verovanjem ter pokazati,
da je anabaptistično verovanje v versko svobodo po zanimivih zgo-
dovinskih in idejnih poteh izvršilo odločilen vpliv na poznejši razvoj,
sprejetje in udejanjanje zamisli o verski svobodi v zahodnem svetu.
94
Gorazd Andrej~
ANABAPTISTI^NA REFORMACIJA
IN VERSKA SVOBODA
UVOD
Verovanje v versko svobodo ter spoštovanje te svobode pri drugače
verujočih (kristjanih ali nekristjanih) v velikem delu krščanske zgo-
dovine ni bila odlika kristjanov. V nasprotju z Jezusovim nasvetom
»dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (Mr
12,17) ter njegovo izjavo, da njegovo kraljestvo »ni od tega sveta« (Jn
18,36), pa tudi v nasprotju z njegovo razlago, kaj ta izjava konkretno
pomeni (»Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji slu-
žabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni
od tod«, Jn 18,36.II), je cerkev od časa cesarja Konstantina pa vse do
19. stoletja preganjala drugače misleče s fizičnim »bojevanjem«: z
vojnami, prepovedmi, izgoni, mučenji in usmrtitvami.
Tudi vodilni nemški in švicarski reformatorji ter protestantski
državni vladarji 16. in 17. stoletja niso odpravili preganjanja drugače
verujočih v svojih reformiranih cerkvah in deželah. Versko svobodo
so že od začetka zagovarjali in prinašali med nas tisti kristjani, ki so v
16. in 17. stoletju veljali za najbolj nevarne heretike: anabaptisti. V
pričujočem članku na kratko opisujem nastanek anabaptističnega
gibanja, njihovo teologijo ter kasnejši razvoj, s posebnim poudarkom
na njihovem verovanju v versko svobodo in v ločitev države in cerkve.
Cilja članka sta predvsem naslednja: pojasniti teološke temelje vero-
vanja o verski svobodi pri anabaptistih in medsebojno povezanost
značilnih anabaptističnih doktrin s tem verovanjem ter pokazati,
da je anabaptistično verovanje v versko svobodo po zanimivih zgo-
dovinskih in idejnih poteh izvršilo odločilen vpliv na poznejši razvoj,
sprejetje in udejanjanje zamisli o verski svobodi v zahodnem svetu.
94
