Page 97 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 97
GORAZD ANDREJ^
KDO SO BILI ANABAPTISTI?
Definicije in nevarnost površne klasifikacije
V burnem šestnajstem stoletju je v Evropi obstajalo več tokov, ki
jih danes upravičeno imenujemo s skupnim nazivom »reformacija«.
Znotraj reformacijskega gibanja so poleg dobro znanih vej refor-
macije – nemške veje z Luthrom na čelu ter švicarske s Zwinglijem in
pozneje s Calvinom – obstajale tudi druge smeri, katerim običajno
posvečamo le bežno pozornost, čeprav v nekem smislu niso nič manj
odločilno vplivale na nadaljnji razvoj krščanstva in zahodne družbe
(prim. Williams, 1962:xix; Estep, 1984:212). Med te veje oziroma
smeri reformacije, kakorkoli jim rečemo, spada tudi anabaptistična
reformacija.
Anabaptistično gibanje lahko umestimo kot podvrsto t. i. »radi-
kalne reformacije«, kot jo imenuje George Williams (Williams, 1962:
xix) ali kot del »levega krila reformacije«, kot ji rečeta denimo Roland
Bainton in Alister McGrath (McGrath, 2000:10). Za razliko od kla-
sičnega protestantizma ali »magisterijske reformacije«,1 katere pred-
stavniki so bili Luther, Zwingli in Calvin, so radikalno reformacijo
sestavljala raznolika verska gibanja, ki jih spet lahko označimo s
široko obsegajočimi nazivi, kot so spiritualisti, »evangelijski racio-
nalisti« ter anabaptisti. Skupno vsem tem skupinam je bilo jasno in
zavestno ločevanje tako od rimskokatoliškega krščanstva kot tudi od
magisterijske reformacije ter dejstvo, da so bile vse te skupine pre-
ganjane tako v rimskokatoliških kot tudi v protestantskih deželah,
pri čemer je bil toleranten odnos do njih redka izjema.2 Namesto
ideje o reformiranju (reformatio) rimskokatoliške cerkve, za kar so si
vsaj v začetnih letih svojega delovanja prizadevali Luther, Zwingli in
Calvin v mejah svojega dosega, so radikalni reformatorji zahtevali
1 »Magisterijska« zaradi tega, ker so glavni tokovi reformacije delovali s podporo
lokalnega «magistrata» oziroma deželnih ali mestnih oblasti. Anabaptisti,
spiritualisti in drugi radikalnejši reformatorji te podpore niso uživali. Izraz
je uvedel Geogre Williams (prim. Williams, 1962:xxiv)
2 Znani nemški volilni knez, ki ni želel preganjati anabaptistov, je bil hessenski
luteranski knez Filip (1504–1567). Ob koncu 16. stol. pa so prvič pravo
toleranco uživali anabaptisti na Nizozemskem.
95
KDO SO BILI ANABAPTISTI?
Definicije in nevarnost površne klasifikacije
V burnem šestnajstem stoletju je v Evropi obstajalo več tokov, ki
jih danes upravičeno imenujemo s skupnim nazivom »reformacija«.
Znotraj reformacijskega gibanja so poleg dobro znanih vej refor-
macije – nemške veje z Luthrom na čelu ter švicarske s Zwinglijem in
pozneje s Calvinom – obstajale tudi druge smeri, katerim običajno
posvečamo le bežno pozornost, čeprav v nekem smislu niso nič manj
odločilno vplivale na nadaljnji razvoj krščanstva in zahodne družbe
(prim. Williams, 1962:xix; Estep, 1984:212). Med te veje oziroma
smeri reformacije, kakorkoli jim rečemo, spada tudi anabaptistična
reformacija.
Anabaptistično gibanje lahko umestimo kot podvrsto t. i. »radi-
kalne reformacije«, kot jo imenuje George Williams (Williams, 1962:
xix) ali kot del »levega krila reformacije«, kot ji rečeta denimo Roland
Bainton in Alister McGrath (McGrath, 2000:10). Za razliko od kla-
sičnega protestantizma ali »magisterijske reformacije«,1 katere pred-
stavniki so bili Luther, Zwingli in Calvin, so radikalno reformacijo
sestavljala raznolika verska gibanja, ki jih spet lahko označimo s
široko obsegajočimi nazivi, kot so spiritualisti, »evangelijski racio-
nalisti« ter anabaptisti. Skupno vsem tem skupinam je bilo jasno in
zavestno ločevanje tako od rimskokatoliškega krščanstva kot tudi od
magisterijske reformacije ter dejstvo, da so bile vse te skupine pre-
ganjane tako v rimskokatoliških kot tudi v protestantskih deželah,
pri čemer je bil toleranten odnos do njih redka izjema.2 Namesto
ideje o reformiranju (reformatio) rimskokatoliške cerkve, za kar so si
vsaj v začetnih letih svojega delovanja prizadevali Luther, Zwingli in
Calvin v mejah svojega dosega, so radikalni reformatorji zahtevali
1 »Magisterijska« zaradi tega, ker so glavni tokovi reformacije delovali s podporo
lokalnega «magistrata» oziroma deželnih ali mestnih oblasti. Anabaptisti,
spiritualisti in drugi radikalnejši reformatorji te podpore niso uživali. Izraz
je uvedel Geogre Williams (prim. Williams, 1962:xxiv)
2 Znani nemški volilni knez, ki ni želel preganjati anabaptistov, je bil hessenski
luteranski knez Filip (1504–1567). Ob koncu 16. stol. pa so prvič pravo
toleranco uživali anabaptisti na Nizozemskem.
95
