Page 98 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 98
RAZPRAVE, [TUDIJE
ustanovitev cerkve znova, praktično iz nič (restitutio). Po njihovem
mnenju nobena reforma znotraj ustaljenega ustroja cerkve ni rešitev
za krščanstvo, ki je že dolgo v samem jedru popolnoma odpadlo.
Edina pot je utemeljitev cerkve in njene organizacije na predkon-
stantinovskih oziroma čisto novozaveznih temeljih, kar so najbolj
zavzeto verovali in želeli v svojih vrstah doseči prav anabaptisti.
Do sredine dvajsetega stoletja je bilo razumevanje ločnic v radi-
kalni reformaciji 16. stoletja precej zamegljeno. Objave in ureditev
nekaterih ključnih dokumentov, razprav in pisem, povezanih z radi-
kalno reformacijo, pa nam danes omogočajo veliko jasnejšo sliko
(prim. Williams, 1962:xx–xxi). Če za namene tega članka pustimo
spiritualiste in evangeljske racionaliste ob strani, moramo nadalje
pozorno razločevati tudi med skupinami znotraj samega anabap-
tističnega gibanja. Prepogosto se oborožen kmečki upor v Nemčiji
pod navdihom Thomasa Müntzerja sredi dvajsetih let 16. stoletja,
tragična usoda fanatičnih anabaptistov v mestu Münster v severni
Nemčiji deset let pozneje ter vsaka druga veja anabaptizma v 16.
stoletju mečejo v isti koš, čeprav gre za zelo različne in v marsičem
medsebojno nasprotne verske razvoje.
Velika večina anabaptistov 16. stoletja so bili pacifisti, torej na-
sprotniki uporabe orožja, celo v boju za domovino ali za potrebe
ohranjanja reda v državi. Skupina skrajnih anabaptistov v mestu
Münster, ki so v sredini tridesetih let v prevratu prevzeli oblast in
razglasili svoj »Novi Jeruzalem«, je bila izoliran primer nesrečnega
fanatizma in netolerance. Tamkajšnji anabaptistični vodje so imeli z
ostalimi anabaptisti skupno samo zavračanje tako rimskokatoliške
kot tudi luteranske cerkve ter zavračanje krsta otrok in prakticiranje
krsta odraslih. V pojmovanju cerkve, veljavnosti krščanskih moralnih
standardov, v odnosu do oblasti in uporabe orožja, cerkvene disci-
pline in v drugih doktrinah je bila münsterska skupina anabaptistov
v očitnem neskladju s preostalo anabaptistično reformacijo (prim.
Estep, 1984:105–106; Williams, 1962:162–164). Žal je bilo tudi precej
prej pacifističnih anabaptistov v Münsterju prav tako zavedenih
(predvsem kmečko prebivalstvo), ko so sledili novim vodjem tudi v
ideji »oboroženega svetega mesta« in nazadnje v smrt.
Tudi povezovanje nastanka anabaptistov z idejnim vodjem kmeč-
96
ustanovitev cerkve znova, praktično iz nič (restitutio). Po njihovem
mnenju nobena reforma znotraj ustaljenega ustroja cerkve ni rešitev
za krščanstvo, ki je že dolgo v samem jedru popolnoma odpadlo.
Edina pot je utemeljitev cerkve in njene organizacije na predkon-
stantinovskih oziroma čisto novozaveznih temeljih, kar so najbolj
zavzeto verovali in želeli v svojih vrstah doseči prav anabaptisti.
Do sredine dvajsetega stoletja je bilo razumevanje ločnic v radi-
kalni reformaciji 16. stoletja precej zamegljeno. Objave in ureditev
nekaterih ključnih dokumentov, razprav in pisem, povezanih z radi-
kalno reformacijo, pa nam danes omogočajo veliko jasnejšo sliko
(prim. Williams, 1962:xx–xxi). Če za namene tega članka pustimo
spiritualiste in evangeljske racionaliste ob strani, moramo nadalje
pozorno razločevati tudi med skupinami znotraj samega anabap-
tističnega gibanja. Prepogosto se oborožen kmečki upor v Nemčiji
pod navdihom Thomasa Müntzerja sredi dvajsetih let 16. stoletja,
tragična usoda fanatičnih anabaptistov v mestu Münster v severni
Nemčiji deset let pozneje ter vsaka druga veja anabaptizma v 16.
stoletju mečejo v isti koš, čeprav gre za zelo različne in v marsičem
medsebojno nasprotne verske razvoje.
Velika večina anabaptistov 16. stoletja so bili pacifisti, torej na-
sprotniki uporabe orožja, celo v boju za domovino ali za potrebe
ohranjanja reda v državi. Skupina skrajnih anabaptistov v mestu
Münster, ki so v sredini tridesetih let v prevratu prevzeli oblast in
razglasili svoj »Novi Jeruzalem«, je bila izoliran primer nesrečnega
fanatizma in netolerance. Tamkajšnji anabaptistični vodje so imeli z
ostalimi anabaptisti skupno samo zavračanje tako rimskokatoliške
kot tudi luteranske cerkve ter zavračanje krsta otrok in prakticiranje
krsta odraslih. V pojmovanju cerkve, veljavnosti krščanskih moralnih
standardov, v odnosu do oblasti in uporabe orožja, cerkvene disci-
pline in v drugih doktrinah je bila münsterska skupina anabaptistov
v očitnem neskladju s preostalo anabaptistično reformacijo (prim.
Estep, 1984:105–106; Williams, 1962:162–164). Žal je bilo tudi precej
prej pacifističnih anabaptistov v Münsterju prav tako zavedenih
(predvsem kmečko prebivalstvo), ko so sledili novim vodjem tudi v
ideji »oboroženega svetega mesta« in nazadnje v smrt.
Tudi povezovanje nastanka anabaptistov z idejnim vodjem kmeč-
96
