Page 101 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 101
GORAZD ANDREJ^
služi najpomembnejši dokument zgodnjega anabaptizma, Schleitheim-
ska veroizpoved iz leta 1527.4 To sorazmeroma kratko besedilo so v
mestecu Schleitheim sestavili pacifistični anabaptisti pod vodstvom
Mihaela Sattlerja, ki je bil istega leta mučen in usmrčen na grmadi
zaradi svoje vere.
Schleitheimska veroizpoved vsebuje sedem členov: krst, izključitev
(ekskomunikacija), spomin Gospodove večerje (obred evharistije),
ločitev od sveta, vloga pastorjev, meč (uporaba orožja) ter prisega.
Poglejmo vsebino členov. Krstijo se lahko le osebe, ki so se spokorile
v veri in ki razumejo ter sprejemajo Kristusovo žrtev zanje – torej,
pristna vera krščenca je nujen pogoj za krst. Kriteriji za izključitev iz
cerkve so bili za anabaptiste zelo strogi, od samih sebe so zahtevali
življenje z visokimi moralnimi standardi. Evharistija je zanje po-
menila obred spomina na Jezusovo žrtev v obliki skupnega obeda
kruha in vina, kar je teološko precej podobno Zwinglijevemu pojmo-
vanju (simbolni pomen kruha in vina, zanikanje resnične navzočnosti
Kristusovega telesa »v kruhu«). Razlika je v tem, da je po anabaptistih
dovoljeno pristopiti obredu evharistije (ki so jo anabaptisti imenovali
preprosto z »lomljenje kruha«) le vernikom, ki so krščeni odrasli
ter živijo moralno neoporečno življenje, po Zwingliju pa to ni odločil-
nega pomena.5
4 Za glavne odlomke Schleitheimske veroizpovedi v angleškem prevodu glej Estep
(1995:199–201). Povzetki v naslednjih dveh odstavkih so sestavljeni na podlagi
tega prevoda.
5 Večina anabaptistov je hkrati z verovanjem v opravičenje po veri verovala tudi
v človekovo svobodo, da sprejme dar milosti oziroma odrešenja ali ga zavrne
– torej v nasprotju z Luthrovim verovanjem o popolni zasužnjenosti volje in
predestinaciji. Poleg tega in zgoraj omenjenih verovanj, ki so bila skupna
skorajda vsem anabaptistom, so nekatere skupine anabaptistov verovale tudi
v nezavedno stanje človeka po smrti vse do vstajenja od mrtvih in Novega
Božjega kraljestva, druge v posvečevanje sedmega dne oziroma sobote po
svetopisemskem dekalogu; nekateri anabaptisti niso verovali v Božje trojstvo
(znani zdravnik, humanist in teolog Servetus, ki ga je Calvin dal usmrtiti v
Ženevi leta 1553, denimo ni veroval, da je Sveti Duh božanska oseba trojstva),
nekateri so imeli drugačno kristologijo oziroma drugačen pogled na
Kristusovo naravo (denimo Menno Simons; njegovo kristološko stališče je
opisano v tem članku v podpoglavju o anabaptizmu na Nizozemskem). Ker
je bilo anabaptistično gibanje brez osrednje organizacije in ker so njihovi
99
služi najpomembnejši dokument zgodnjega anabaptizma, Schleitheim-
ska veroizpoved iz leta 1527.4 To sorazmeroma kratko besedilo so v
mestecu Schleitheim sestavili pacifistični anabaptisti pod vodstvom
Mihaela Sattlerja, ki je bil istega leta mučen in usmrčen na grmadi
zaradi svoje vere.
Schleitheimska veroizpoved vsebuje sedem členov: krst, izključitev
(ekskomunikacija), spomin Gospodove večerje (obred evharistije),
ločitev od sveta, vloga pastorjev, meč (uporaba orožja) ter prisega.
Poglejmo vsebino členov. Krstijo se lahko le osebe, ki so se spokorile
v veri in ki razumejo ter sprejemajo Kristusovo žrtev zanje – torej,
pristna vera krščenca je nujen pogoj za krst. Kriteriji za izključitev iz
cerkve so bili za anabaptiste zelo strogi, od samih sebe so zahtevali
življenje z visokimi moralnimi standardi. Evharistija je zanje po-
menila obred spomina na Jezusovo žrtev v obliki skupnega obeda
kruha in vina, kar je teološko precej podobno Zwinglijevemu pojmo-
vanju (simbolni pomen kruha in vina, zanikanje resnične navzočnosti
Kristusovega telesa »v kruhu«). Razlika je v tem, da je po anabaptistih
dovoljeno pristopiti obredu evharistije (ki so jo anabaptisti imenovali
preprosto z »lomljenje kruha«) le vernikom, ki so krščeni odrasli
ter živijo moralno neoporečno življenje, po Zwingliju pa to ni odločil-
nega pomena.5
4 Za glavne odlomke Schleitheimske veroizpovedi v angleškem prevodu glej Estep
(1995:199–201). Povzetki v naslednjih dveh odstavkih so sestavljeni na podlagi
tega prevoda.
5 Večina anabaptistov je hkrati z verovanjem v opravičenje po veri verovala tudi
v človekovo svobodo, da sprejme dar milosti oziroma odrešenja ali ga zavrne
– torej v nasprotju z Luthrovim verovanjem o popolni zasužnjenosti volje in
predestinaciji. Poleg tega in zgoraj omenjenih verovanj, ki so bila skupna
skorajda vsem anabaptistom, so nekatere skupine anabaptistov verovale tudi
v nezavedno stanje človeka po smrti vse do vstajenja od mrtvih in Novega
Božjega kraljestva, druge v posvečevanje sedmega dne oziroma sobote po
svetopisemskem dekalogu; nekateri anabaptisti niso verovali v Božje trojstvo
(znani zdravnik, humanist in teolog Servetus, ki ga je Calvin dal usmrtiti v
Ženevi leta 1553, denimo ni veroval, da je Sveti Duh božanska oseba trojstva),
nekateri so imeli drugačno kristologijo oziroma drugačen pogled na
Kristusovo naravo (denimo Menno Simons; njegovo kristološko stališče je
opisano v tem članku v podpoglavju o anabaptizmu na Nizozemskem). Ker
je bilo anabaptistično gibanje brez osrednje organizacije in ker so njihovi
99
